Za pol kilograma žafranovega praška je potrebnih nad četrt milijona krokusovih cvetov. Pestiče z brazdami, ki dajejo značilno barvo, je treba natrgati ročno in to je razlog, zaradi katerega je žafran pregovorno najdražja začimba na svetu. Na vso srečo ga je v večini jedi treba dodati le malo, včasih komaj ščepec praška.
V kuhinji so ga uporabljali že v 10. stoletju pr. n. š. na dvoru kralja Salamona. Z njim so trgovali Feničani, ki so ga zanesli v vse konce tedaj znanega sveta, predvsem v Španijo in britanski Cornwall, kjer so ga menda zamenjevali za cin; tamkajšnje tradicionalne pogače z žafranom so zgovoren dokaz za to domnevo.
Danes ga gojijo v mnogih sredozemskih deželah, za glavno pridelovalko pa velja Španija. S svojim značilnim ostrim, vendar medenim okusom in čudovito rumeno barvo je žafran nenadomestljiv dodatek mnogim jedem, kot so bouillabaisse, paella in žafranov kruh, ki ga na Švedskem pečejo ob božičnih praznikih. Dodajajo ga tudi likerjem, med katerimi je najznamenitejši francoski chartreuse.
Žafran je najbolj priljubljen v obliki praška, ki ga je ob koncu kuhanja najlažje primešati izbrani jedi. Začimbe ne smemo zamenjevati s podobnim, vendar strupenim jesenskim podleskom (Colchicum autumnale).
Izboljšuje okus
- ribjim jedem, zlasti z veliko česna (paella, zarzula …), pa tudi dušenemu piščancu in govedini, omakam s paradižnikom, sladkim kruhom in biskvitom.
Shranjevanje
- v nepredušni posodi v temnem prostoru. Ker hitro izgubi aromo, je žafran najboljše kupovati v malih količinah.
