Vijolica je trajnica in rastlina nizke rasti, lahko je tudi nizek polgrm. Razširjena je po vsej Evropi. Samo v Sloveniji uspeva 23 vrst vijolic, od gozdnih, njivskih, skalnih do divjih, pasjih, visokih, rogatih, pirenejskih, jadranskih, dišečih, belih …
Rastejo ob poteh, ograjah, po senčnih travnikih, v vrtovih, pod grmovjem, na obronkih gozdov, cvetejo pa od marca do aprila. Vijolica v višino zraste od 5 do 15 centimetrov in je znana kot znanilka pomladi. Gojite jo lahko tudi na vrtu. Semena posejete spomladi, jeseni pa s potaknjenci. Uspevala vam bo, če so tla vlažna in s soncem obsijana soncu, le poleti, ko je huda vročina, je dobro, da ima nekaj sence.
Osebna izkaznica
Ime: dišeča vijolica (Viola odorata L.)
Uporaba: cvetovi, listi, korenine
Pomirja in razkužuje
Vijolica pa ni le dišeča in omamno dišeča rastlina, ampak tudi zelo zdravilna. Njena največja moč je, da pomirja, pa naj bodo to astma, bronhitis, kašelj, vnetje grla in izgubljeni glas, vzkipljivost ali razdražljivost. Ker pa deluje tudi razkužilno, bo pripravkov iz dišeče vijolice vesela tudi naša koža.
Vsebuje namreč saponine in alkaloide, rutin v njej pomaga krepiti vene in zdravi krčne žile. In posušeni cvetovi vsebujejo 10x več rutina kot sveže nabrani. V koreninah pa je violinin, alkaloid, ki povzroča slabost, kar nam lahko pride prav, ko moramo kaj izbruhati.
Cvetove dišečih vijolic je najbolje nabirati med cvetenjem v marcu in aprilu. Posušiti jih moramo zelo hitro in to v senci, ker drugače počrnijo in izgubijo zdravilne učinke. Hranimo jih v suhem in zračnem prostoru. Liste nabiramo poleti.
Pri koreninah vijolic je podobno, le izkopljemo jih kasneje, v oktobru in novembru, ker takrat vsebujejo največ zdravilnih učinkov. Dobro jih očistimo, narežemo in posušimo v sušilnikih sadja ali suhem prostoru.
Zoper nespečnost in migreno
Zdravi histerijo, hipohondrijo in živčno utripanje srca z občutkom strahu. Uporabljamo jo pri težavah z želodcem, vnetjih dihal in stiski pri dihanju, pri živčni razdraženosti pri otrocih, nespečnosti, glavobolu, izčrpanosti in vrtoglavici. Obkladki iz vijolic naj bi bili dobro sredstvo za celjenje ran, liste vijolic pa naj bi nekoč celo pritiskali na čelo in zatilje ob migreni.
Spodbuja prebavo in delovanje ledvic, koristna je pri težavah z mozolji. Le skuhajte čaj iz vijolic in si z njim umivajte obraz ali pa v čaj namočite kosem vate in z njim očistimo kožo. Lahko pa čaj tudi samo pijete, deloval bo tudi od znotraj.
Olje vijolice
Za pripravo zeliščnega olja potrebujete 3 žlice svežih listov vijolic in pol decilitra oljčnega olja. Pustite, naj se namaka 10 do 20 dni, potem pa ga lahko že uporabljate.
Olje ima pomirjevalni učinek, blaži udarnine in modrice ter pomaga krepiti vene. Iz vijolice se izdeluje tudi eterično olje za izdelavo parfumov.
Uporaba v kulinariki
V kulinariki uporabljamo liste in cvetove vseh vrst vijolic, ki so sicer malce kislega okusa, a se podajo tako k slanim kot sladkim jedem. Surove liste in cvetove lahko uporabite na solatah, kuhane pa v omakah in juhah, ki jih vijolice zaradi sluzi, ki jo izločajo, rahlo zgostijo.
Če imate možnost nabrati več cvetov, poskusite iz njih narediti kis. Odišavljen kis za solate pripravimo tako, da v pol litra vinskega kisa namočimo pest cvetov vijolic, pustimo dva tedna in precedimo.
Ljubezenski napoj
Zaradi barve in vonja, ki je izredno močan in dišeč, je že stoletja priljubljena rastlina. Obožujejo jo mnogi zeliščarji pa tudi pesniki in slikarji. Vijolico opazimo na številnih slikah, tudi Shakespeare jo je večkrat omenil v svojih delih.
Dišeča vijolica je bila tudi cvet boginj ljubezni – Venere in Afrodite. Rimljani so jo cenili kot vijolično vino, zato naj bi jo mešali v ljubezenske napoje. Grkom je vijolica pomenila simbol plodnosti. Ko je bil Napoleon izgnan na Elbo, je rekel, da se vrne z vijolicami. To je pomenilo, da se vrne spomladi, kar je storil marca 1815, ko je vkorakal v Pariz.
