Betičasta prašnica (Lycoperdon perlatum)

Morda vas zanima

- Oglas -

Čeprav ne spada v sam vrh med užitnimi gobami, je betičasta prašnica užitna in dobra, dokler je mlada. Spada med trebuhaste glive (Gasteromycetales), pri katerih trosi nastajajo v notranjosti in izpadejo, ko se odrasla goba na vrhu odpre. Gastro je grški izraz za trebuh.  

Ime: betičasta prašnica, bučasta prašnica, puhovka, lat. (Lycoperdon perlatum)

Opis: betičasta prašnica nima klasične oblike gobe s klobukom in betom. Ima obliko narobe obrnjene hruške ali žarnice. Spodnji del gobe, ki spominja na bet, je valjaste oblike, pri zemlji ožji, belkaste barve, gladek in svetlo poprhnjen. Visok je do 6 cm, širok do 3 cm. Pokrit je z drobnimi bodicami, ki zlahka odpadejo in za njimi ostane mrežast vzorec. Na vrhu nosi okroglasto glavo, v kateri se razvijajo trosi. Trosnjak je kroglaste oblike, visok 2 do 8 cm in širok 2-6 cm.  Ovojnica je sprva je bele barve, s staranjem gobe postane okrasto rjave barve. Pokrita je z krhkimi bodicami, ki kasneje odpadejo in bradavicami. Na temenu je goba rahlo grbasta, z dozorevanje se pojavi odprtinica, skozi katero trosi zapustijo notranjost. Trosovnica ali gleba je v glavnatem delu gobe, sprva je bela, nato počasi porumeni, končno je olivno rjavkaste barve, postane kašasta, nato se posuši in se spremeni v rjav trosni prah. Meso je  pri mladi gobi krhko, bele barve, pozneje rumenkaste in končno olivno zelene barve in se spremeni v trosni prah. Vonj je blag in nekoliko spominja na redkvice, ki se s kuhanjem izgubi, okus pa prijeten in nežen.

Nabiranje: betičasta prašnica je saprofitska goba, ali gniloživka, prehranjuje se z rastlinskimi ostanki, včasih jo najdemo tudi na odmrlem lesu. Raste v iglastih in listnatih gozdovih, ob gozdnih poteh, na starih posekah in jasah. Nabiramo jo lahko od junija do novembra, raste v skupinah ali posamično, je pogosta goba. To vrsto gob najdemo po vsem svetu, vključno s Severno in Južno Ameriko, Evropo, Azijo, Afriko in Avstralijo.  

Betičasto prašnico lahko zamenjamo s kako drugo vrsto prašnic, vse prašnice, ki imajo belo meso, so mlade užitne. Na ostankih lesa raste rjavo obarvana hruškasta prašnica (Lycoperdon pyriforme), užitna je, če je gleba bele barve, oblika, kot že samo ime pove, spominja na obrnjeno hruško rjave barve.

Nekoliko so prašnicam podobne tudi gobe iz rodu (Bovista) – kadilčki. Jajčasti kadilček je prav tako mlad užiten, dokler je meso belo. Trosnjak je sprva bel in jajčaste oblike, ko je trosnjak zrel, se loči od micelija in se prosto valja po travniku.

Sorodna je tudi jajčasta prašnica (lycoperdon marginatum), za katero je značilno, da se bodičasta zunanja plast lušči v lističih. Sprva je bele barve, površina je gosto pokrita s kratkimi bodicami, ko se le te odluščijo v nepravilnih lističih, razkrijejo gladko, rjavo površino.

Uporaba: mlada goba velja za užitno in dobro gobo, dokler je gleba bele barve, potrebno je odstraniti trdo ovojnico in bet. Primerna je za paniranje, kot dodatek v gobjih juhah in omakah, odlična je tudi na žaru. Porabiti jih moramo hitro po nabiranju, ker se hitro pokvari, meso postane praškasto in zato neužitno.

Kaj vsebuje: prašnice so dober vir beljakovin, ogljikovih hidratov, nenasičenih maščobnih kislin, predvsem linolne in oleinske in mineralov (selen). Izvlečki iz betičaste prašnice delujejo protibakterijsko  in proti glivično.

Opozorilo: prašnic pa ne smemo zamenjati s strupenimi trdokožnicami, ena takih je navadna trdokožnica (Scleroderma citrinum), poimenova je po trdi koži ovojnice, gleba je sprva svetle barve, z dozorevanjem se spremeni v temno vijolično, skoraj črno barvo.

Neužitna je bradavičasta trdokožnica, tudi bradavičasta krompirjevka (Scleroderma verrucosum). Goba je gomoljasta, po obliki podobna krompirju, posuta pa z zrnatimi rjavimi bradavicami. Notranjost je sprva bela, nato rumenkasta, na koncu pa črna z vijoličnim pridihom.

Predvsem pa moramo biti pozorni, da prašnic ne zamenjamo s katero od nezrelih, strupenih mušnic, ki so še v jajčnem ovoju.  

 Zanimivosti:

  • Betičasto prašnico je leta 1796 prvič opisal Christiaan Hendrik Persoon in jo poimenoval  (Lycoperdon perlatum), njeno znanstveno ime velja še danes.
  • Ime rodu (Lycoperdon) izhaja iz staro grščine in dobesedno pomeni »volčji prdec« (le kdo se je volku tako približal, da je dobil navdih za tako poimenovanje), nanaša se na način, kako razprši trose in latinskega perlatum – široko razširjen, tudi biseren.
  • To vrsto gob opisujeta že grški filozof Teofastos in rimski pisec Plinij starejši.
  • Prašnice trose izpustijo ob zunanjih dražljajih, s pomočjo močnega vetra, če se jih dotakne človek ali žival in če jih zadane dežna kaplja. Trose izpustijo skozi odprtino na vrhu, ki jo imenujemo ostiol.
  • Betičasta prašnica bioakumulira težke kovine iz tal (kadmij, svinec), zato jo nabiramo v neonesnaženih območjih, ne v bližini prometnih cest.
  • Čeprav goba ni strupena, lahko vdihavanje trosnega prahu povzroča alergijo imenovano likoperdonoza, ki povzroči alergijsko pljučnico.
- Oglas -

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

- Oglas -

Ne spreglejte

- Oglas -

Morda vas zanima tudi

- Oglas -