Poljski kukmak (Agaricus arvensis)

Kukmaki so precej pogoste in priljubljene gobe med nabiralci. Največji med njimi je poljski kukmak, okusna in vsestransko uporabna goba, ki jo lahko uživamo tudi surovo.

Ime: poljski kukmak, lat: (Agaricus arvensis)

Opis: Klobuk je pri mladi gobi sprva zvonaste oblike, pozneje sploščen. Širok je 10-15 cm, lahko tudi do 20 cm, bele ali svetlo rumene barve, na temenu rjavkaste, ob dotiku pa spremeni barvo v rumeno. Kožica je gladka in suha. Bet je valjast in votel, visok do 15 cm s premerom do treh centimetrov. Je bele barve, lahko tudi rumenkast in v dnišču odebeljen. Na betu je dvojno zastiralce bele barve, zgornje tanjše, spodnje debelejše in natrgano na robovih. Trosni lističi so gosti, sprva beli, kasneje dobijo rožnato barvo, s starostjo gobe temnijo do čokoladno rjave barve. Trosni prah je temno rjave barve. Meso je belo ali rumenkasto, pri prerezu počasi porumeni, ima izrazit vonj po janežu, okus pa spominja na lešnike.

Nabiranje: Poljski kukmak je saprofitska goba, kar pomeni, da se hrani z razpadajočimi organskimi ostanki. Nabiramo jo od junija do oktobra. Raste na pašnikih, najraje tam, kjer se pasejo konji, gnojenih travnikih, ob robu iglastih gozdov ali na gozdnih jasah.  Raste v manjših skupinah. Poljskega kukmaka pogosto najdemo v družbi s koprivo, ki ima tudi rada hranilno bogata tla. Poljskih kukmakov ne nabiramo v onesnaženih okoljih ali v bližini prometnih cest, ker pogosto kopičijo težke kovine, zlasti kadmij.

Najpogostejši med kukmaki pri nas je travniški kukmak (Agaricus campestris), podoben je poljskemu, razlikuje se po tem, da meso ob prerezu pordeči, nima vonja po janežu in je nekoliko manjši.

Razmeroma pogost je tudi gozdni kukmak (Agaricus sylvaticus), ki raste v iglastih gozdovih, klobuk je rjavkaste barve, meso ob prerezu pordeči. Je užitna in okusna goba, vendar po mnenju mnogih ne dosega okusa travniškega in poljskega kukmaka.

Kaj vsebujejo: Poljski kukmak ima zelo malo kalorij, saj ne vsebuje sladkorja ali maščob. Ima pa veliko vitamina D, vlaknin in mineralov, zlasti kalij, magnezij, selen, železo in fosfor. Prav tako vsebuje folno kislino, beta karoten in aminokisline. Pomaga v boju proti vnetjem in znižuje holesterol.   

Uporaba: Poljske kukmake lahko uporabimo za vse jedi, ki v receptih omenjajo šampinjone, lahko jih prepražimo in dodamo rižotam, testeninam ali jajčnim jedem. Uporabljamo jih lahko tudi v juhah, enolončnicah, omakah ali osnovah za dušenje mesnih jedi. Poljski kukmaki se dobro ujemajo z limoninim sokom, parmezanom, česnom, čebulo, peteršiljem, mesom, kot sta govedina ali perutnina, oljkami in kaprami. Ohranili se bodo do enega tedna, če jih shranimo v papirnati vrečki v hladilniku.

Opozorilo:

Strupen med kukmaki je karbolni kukmak (Agaricus xanthodermus), meso mu povsod hitro porumeni, najmočneje v spodnjem delu beta. Ima tudi izrazit vonj po karbolu oziroma črnilu in ne po janežu. Raste prav tako na travnikih, vrtovih, parkih in je pogosta goba.  

Predvsem pri mladih kukmakih, ki imajo še belo trosovnico, je veliko boj nevarna zamenjava s katero od strupenih vrst mušnic, na primer s koničasto mušnico (Amonita virosa). Mušnice od kukmakov ločimo po tem, da imajo mušnice bele trosne lističe, kukmaki (odrasli) pa rožnate do rjave. Bet je pri mušnicah v spodnjem delu odebeljen in obdan s kožnato ovojnico. Pri kukmaku bet ni odebeljen in ni obdan z ovojnico.

Zanimivosti:

• To gobo je leta 1762 prvič opisal mikolog Jacob Christian Schaeffer in ji dal ime Agaricus arvensis.
• Agaricus pomeni podeželje, epitet (arvensis) pomeni zorano polje, kar se nanaša na življenjski prostor gobe. To vrsto gob najdemo na travnatih površinah, na travnikih in v bližini hlevov. Pogosto rastejo v pravljičnih obročih na travi.
• Angleži jo imenujejo Horse Mushroom, predvsem zato, ker najraje raste na površinah, pognojenih s konjskim gnojem. V Avstraliji ji pravijo tudi mandljeva goba, zaradi okusa po oreščkih. V Italiji je poznana pod imenom Prataiolo maggiore – velika poljska goba.
• Včasih so vse gobe, ki imajo trosovnico v obliki lističev, uvrščali v rod Agaricus, vendar so kmalu spoznali, da so gobe lističarke neverjetno raznolike in so jih razdelili na številne rodove.