Kostanjevka, kostanjasti polstenovec (Imleria badia)

This post is also available in: English (Angleščina) Hrvatski (Hrvaški) Deutsch (Nemščina) Italiano (Italijanski)

Kostanjevka je pri nas in v številnih evropskih kuhinjah zelo cenjena goba, posebej njeni mlajši primerki. Pogosto jo primerjajo z njenim daljnim sorodnikom jurčkom, vendar je okus veliko manj izrazit.

Ime: kostanjasti polstenovec, kostanjasta polstenka, kostanjevka, lat. (Imleria badia)

Opis: klobuk je od kostanjevo do rdečkasto rjave pa vse do temno čokoladne rjave barve. Ima klasično blazinasto obliko jurčkov, sprva je polkrožen, nato vzbočen s spodvihanim robom, sploščen doseže premer do 15 cm. Kožica je sprva žametna in suha, s starostjo pa vse bolj gladka, se sveti in barva nekoliko obledi. Bet je pri mladih gobah trebušast, kasneje se podaljša in stanjša in je debel 3-5 cm. Je rumenkasto rjave barve, posut z drobnimi gostimi rjavimi zrnci, ki mu dajejo podolžno vlaknat videz. S staranjem postane precej trd in vlaknast, zato ga pred kuhanjem ostranimo in ohranimo samo del pod klobukom, ki je svetlejše barve. Trosovnica je luknjičasta, sprva rumenkaste barve, s staranjem postane zeleno rumena pa vse do olivno zelene barve. Ob pritisku spremeni barvo v modro zeleno. Cevke so ob kocenu krajše in jih z lahkoto ločimo od mesa klobuka. Meso je belkasto, včasih svetlo rumenkasto, pod klobukovo kožico rdečkasto rjavo. Sprva je čvrsto, s staranjem gobe se začne mehčati. Ob prerezu meso pomodri. Je prijetnega, nekoliko sadnega vonja in nežnega okusa. Trosni prah je olivno rjave barve.

Nabiranje: Kostanjevka je mikorizna goba, ki pogosto raste v sožitju s smreko, čeprav jo lahko najdemo tudi pod borovci. Je pogosta goba v iglastih (redkeje mešanih) gozdovih, ki jo najdemo v poznem poletju pa vse do novembra. Raste posamično ali v manjših skupinah. Množično se pojavijo predvsem tri do štiri dni po padavinah. Pogosto so dobro skrite pod iglicami in jih marsikdo od daleč zamenja za jurčke. Razširjena je po vsej Evropi in Severni Ameriki, pa tudi drugod po svetu. Ker pa kostanjevka akumulira nekatere kovine v sledovih iz zemlje (živo srebro, nikelj, kobalt), jo nabiramo na neonesnaženih območjih.

Nekoliko podobna ji je navadna polstenka (Xerocomus subtomentosus), ki ima klobuk od rumenkaste do olivno rjave ali zelenkaste barve, vitek rumenkast bet, rumena je tudi trosovnica. Trosovnica na dotik pozeleni, je pogosta goba, užitna in cenjena predvsem, dokler je mlada.

Kostanjevki je podoben tudi levjerumeni zlatopor (Aeroboletus Morvicus), ki ima klobuk prav tako rjave barve, trosovnico rumene barve, vendar ne pomodri ob dotiku, prav tako meso ob prerezu ostane belo. Raste v listnatih gozdovih, predvsem pod hrasti, je užitna, dobra, vendar bolj redka goba.

Uporaba: Kostanjevka velja za dobro in užitno gobo, nekateri jo primerjajo celo z jurčki, čeprav je okus veliko bolj blag. Kostanjevke so odlične za sušenje in posušene lahko zmeljemo v prah, ki ga uporabimo kot začimbo. Uporabljamo jo lahko enako kot jurčke, odlična je pocvrta na maslu ali oljčnem olju, v juhah, omakah, mesnih in ribjih jedeh. Gobe lahko tudi zamrznemo ali vložimo.

Kaj vsebuje: Kostanjevka je sestavljena, tako kot vse gobe, večinoma iz vode, ogljikovih hidratov, beljakovin in nenasičenih maščobnih kislin. Vsebuje nekaj vitaminov in je bogata z minerali (fosfor, kalij, magnezij, železo in cink). Vsebuje tudi spojino teanin, ki jo najdemo v zelem čaju in ima močne antioksidativne lastnosti.  

Opozorilo: Nepoznavalci bi lahko kostanjevko zamenjali s kako drugo, neužitno vrsto, ki ob pritisku na trosovnico prav tako spremeni barvo v zeleno modro in tudi meso ob prerezu postane modro zeleno. Ena takih je leponogi postavnež (Caloboletus calopus),ki pa ima bet precej bolj rdeče barve, meso je grenko, tudi ko ga toplotno obdelamo in povzroča zastrupitev prebavil.

Zanimivosti:

• Prvič jo je leta 1821 opisal Elias Magnus Fries in jo imenoval Boletus badius. Kasneje so to vrsto imenovali Xerocomus badius, šele leta 2014 ji je italijanski mikolog Alfredo Vizzini dal današnje latinsko ime Imleria badia.
• Generično ime Imleria je v čast belgijskemu mikologu Luisu Imlerju, starejše rodovno ime Boletus je grškega izvora in pomeni glineno kepo, badia pa pomeni rdečkasto rjav.
• Kostanjevka, za razliko od nekaterih vrst, ni dobila ime zato, ker bi rasla v sožitju s kostanji (največkrat raste v sožitju s smrekami), pač pa zaradi barve klobukov, ki so podobni kostanjevi barvi.
• Najdemo jo tudi na strohnelih štorih, zato nekateri viri navajajo, da kostanjevka ni izključno mikorizna goba, temveč se prehranjuje tudi kot gniloživka.
• Kostanjevka ima potencial tudi kot bioremediacijsko sredstvo za čiščenje onesnaženih mest.
• Neizkušene nabiralce pri kostanjevki moti to, da trosovnica in meso pomodrita, po starih verovanjih pa je vse, kar modri ali zeleni, strupeno.
• Kostanjevka v klobukovi kožici vsebuje rjave pigmente, ki absorbirajo radioaktivni cezij. Vzorci, zbrani v Evropi po černobilski katastrofi 1986, so vsebovali nekajkrat več radioaktivnega cezija.
• Kot pri vseh vrstah gob velja tudi za kostanjevko, da jo nabirajte le, če gobo dobro poznate.