Jurčki so nam prvi na misli, če nam kdo omeni gobe, saj veljajo za eno najboljših in najbolj cenjenih gob pri nas. Jurčkov poznamo več vrst, najbolj priljubljen pa je jesenski goban ali smrekovec.
Prav tako moramo upoštevati pravila nabiranja gob – vedno jih nabiramo v košare (ne plastične vrečke) in zgolj omejeno količino – 2 kg na osebo.
Ime: jesenski goban, smrekovec, (Boletus edulis L.). Ime izvira iz stare grščine, bolos pomeni glinena gruda, edulis pa užitna.
Opis: klobuk v premeru meri od 5-30 cm, pri mladi gobi je izbočen, s starostjo gobe se splošči. Na dotik je rahlo lepljiv, od rumeno-rjave do rdečkasto-rjave barve. Rob je običajno svetlejši in če klobuk razrežemo, ostane bele barve. Trosovnica je sprva umazano bele barve, sestavljena iz cevk, ki jih zlahka odluščimo od klobuka.
S staranjem gobe najprej porumenijo; odrasle gobe imajo trosovnico olivne barve. Bet zraste do 12 cm, sprva je trebušast, nato dobi valjasto obliko, proti dnu rastišča je debelejši. Je krem barve in na njem je viden mrežast rjavkast vzorec. Meso je belo in trdo.
Nabiranje: jurčke nabiramo konec poletja in jeseni. Jurčki živijo v simbiozi s posebnimi vrstami dreves, saj spadajo med tako imenovane mikorizne glive. Pod gobo je skrito podgobje, to je preplet tankih niti ali HIF, s katerimi obrašča korenine drevesa in si tako izmenjujeta hranilne snovi ter oba bolje uspevata. Glive drevesu pomagajo, da iz zemlje pridobiva vitalne minerale, v zameno pa koreninski sistem drevesa prinaša energijsko bogata hranila. Čeprav večina dreves lahko preživi brez svojih mikoriznih partnerjev, jurčki ne morejo preživeti brez dreves.
Če smo malo bolj natančni, je jurčkov več vrst in vsak si ustvari simbiozo s posebnimi vrstami dreves.
Jesenski goban ali smrekovček večinoma uspeva v smrekovih ali mešanih gozdovih.
V borovih gozdovih uspeva borov goban – prepoznamo ga po rdeče-rjavem klobuku in trebušastem betu.
Črni goban ali ajdovec raste v listnatem in mešanem gozdu, največkrat pod hrasti in kostanji.
Poletni goban prav tako uspeva pod listavci.
Pomembni dejavniki za rast so tudi sestava tal, raven vlage (60%) in temperatura okolice od 8–18°C. Ko se temperatura dvigne na 20°C, se rast upočasni. Zanj so najugodnejše meteorološke razmere zmerno toplo vreme s kratkotrajnimi nevihtami in nočnimi meglami. Raje imajo dobro izsušena tla, ki niso prepojena z vodo: peščenjaki, ilovica.
V deževnih in hladnih poletjih se jurčki pojavijo le na mejah gozda, kjer je zemlja bolj suha in se tla bolje ogrejejo. V vročem vremenu rastejo v travi pod grmovjem, v senci dreves, kjer raste tudi mah.
Jurčki lahko rastejo sami ali v skupinah po dva, tri primerke. Če ne vemo, kje rastejo jurčki in jih niti dobro ne poznamo, je bolje, da se v gozd podamo z osebo, ki pozna območja, kjer rastejo.
Kaj vsebujejo: sveži jurčki so sestavljene iz več kot 80% vode, ogljikovih hidratov, beljakovin in maščob. Bogati so tudi z vitaminom B3 (je učinkovito varovalo pred srčnim infarktom), D (zavira vnetja, zvišuje koncentracijo ter krepi kosti in zobe) in minerali, predvsem selenom, natrijem, železom, kalcijem in magnezijem. Selen našemu organizmu pomaga pri razstrupljanju, preprečuje nastajanje krvnih strdkov, krepi imunost in zmanjšuje možnost za razvoj alergij. Tako so jurčki okusna in tudi zdrava hrana iz gozdov.
Uporaba: Sveži jurčki so ena najboljših užitnih gob. Imajo prijeten, nežen vonj in blag okus po oreščkih, nekoliko spominjajo tudi na okus kostanjev. Najboljši so seveda odrasli, a mladi jurčki, uporabimo pa jih praviloma v istem dnevu, kot jih naberemo. Jurčke lahko pripravimo na veliko načinov, v juhah, omakah, rižotah, z mesom, odlični so v smetanovi omaki, tudi z morskimi sadeži. Če naberemo res veliko gob, jih lahko sušimo, vlagamo ali zamrznemo.
Opozorilo: eden od razlogov, zakaj je jurček tako priljubljena goba, je tudi ta, da so neužitne le redke podobne gobe. Ena teh je vražji goban, ki pa ga zlahka prepoznamo po tem, da imajo svetel klobuk, rdečo trosovnico in običajno rdečo mrežico na betu. Vražji goban je zaščitena goba.
Druga podobna je žolčna goba, ki pa je zaradi grenkega okusa neužitna. Nima prijetnega vonja po gobah, tako kot ostali jurčki.
Zanimivosti:
- Tako kot mi, jurčke obožujejo tudi živali in žuželke. So odlična hrana za polže, jejo jih celo srne in jeleni, tako da so prava paša za naravo.
- Jurčka je prvič opisal francoski botanik Pierre Bulliard leta 1782.
- Ne nabiramo jih v onesnaženem okolju (bližina večjih industrij), ker absorbirajo škodljive snovi.
- Življenjska doba jurčkov je kratka, le 12-14 dni. Najprej neha rasti steblo, po dveh dneh tudi klobuk. Hitro staranje se začne takoj, ko dozorijo spore.
- V idealnih pogojih (močne, kratkotrajne padavine) lahko jurček doseže težo 180 g že četrti ali peti dan. So tudi informacije o jurčkih, ki naj bi tehtali več kot 3 kg.
- Čeprav pri sušenju spremenijo teksturo, postopek dejansko okrepi okus.
- Po ljudskem verovanju rastejo v mladi luni in po dežju.
- Ocene kažejo, da letno pojemo več kot 100.000 ton jurčkov.
- Ljudska poimenovanja te gobe se razlikujejo od države do države. Italijani jo imenujejo fungo porcino, kar v prevodi pomeni prašičja goba in ta izraz so uporabljali že stari Rimljani.
- Kralj Švedske in Norveške, Charles XIV Janez, je oboževal jurčke in jih celo poskušal gojiti na kraljevem vrtu, kar mu seveda ni uspelo. Švedi jurčke po njemu imenujejo karljohanssvamp.
Ker smo se naučili, kdaj in kje rastejo jurčki, gremo lahko v gozd, in četudi jurčkov ne bomo našli, je sprehod po gozdu že sam po sebi užitek.
