Malokatero vrsto gob prepoznamo s takšno gotovostjo kot ravno ježke. Od ostalih vrst jih loči trosovnica, ki je sestavljena iz navzdol obrnjenih iglic. Čeprav se včasih, ko na daleč zagledamo rumenkaste klobučke, razveselimo, da smo našli lisičke, nam bodičasta spodnja stran takoj pove, da smo naleteli na rumenega ježka.
Ime: rumeni ježek, lat. (Hydnum repandum)
Opis: klobuk je od bledo rumenih do svetlo oranžnih in svetlo rdečkasto rjavih barv, nepravilnih oblik s premerom do 20 cm. Najprej je nekoliko vzbočen, pozneje sploščen in malo udrt, včasih so skupaj rastoči klobuki zraščeni. Kožica je suha in gladka, pri starejših lahko tudi razpokana. Ima valovit in navznoter spodvihan rob. Bet je čokat, kratek, neenakomerno debel, velikokrat nasajen ob strani, svetlejše barve kot klobuk. Trosovnica je sestavljena iz iglic v obliki šila, ki so neenakomerno dolge, goste in segajo po betu navzdol. Barve so najprej belkaste, kasneje enake kot klobuk. Meso je debelo in čvrsto, vendar krhko, sprva bele barve in ob prerezu porumeni, pri starejših gobah pa potemni. Vonj je neizrazit, okus pa pri mladih gobicah mil in prijeten, pri starejših pa grenek. Trosni prah je bel.
Nabiranje: rumeni ježek je zelo pogosta goba, tako pri nas kot v vsej Evropi in Severni Ameriki. Je mikorizna goba, ki raste v sožitju z tako z listavci (bukvijo, brezo), kot tudi z iglavci (borom, smreko). Pogosto raste v skupinah, velikih krogih ali vrstah. Najdemo ga od avgusta pa vse do novembra.
Nekoliko manjši in bolj žive, oranžno rdeče barve je rdečkasti ježek (Hydnum rufescens). Je prav tako užitna goba, dokaj pogosta, najdemo jo v jesenskih mesecih v vlažnih iglastih gozdovih, najpogosteje pod smrekami in jelkami. Klobuk ima tanjši in pravilnejših oblik, bet je dolg okoli tri centimetre, proti dnišču odebeljen in pogosto sta po dva beta zraščena. Meso je bele barve in ob prerezu spremeni barvo.
Prav tako pogosto v jesenskih mesecih lahko naletimo na rjavega ježevca (Sarcodon imbricatus). Klobuk je rjave barve s premerom do 25 cm. Spoznamo ga po temu, da so po klobuku v koncentričnih krogih razporejene luske, ki so na sredini temnejše, proti robu pa vse bolj svetle barve in pa, seveda, po bodičasti trosovnici.
Uporaba: Rumeni ježek velja za dobro in užitno, čeprav pri nas nekoliko manj cenjeno gobo od, na primer, lisičke. Meso ima nekoliko sladek okus, ki spominja na oreščke in hrustljavo strukturo. Nabiramo mlade gobe, ker starejše bolj grenijo. Najbolj grenijo bodice, zato jih, skupaj s kožico, odstranimo. To lahko naredimo že v gozdu. V Evropi to gobo cenijo predvsem Francozi in Italijani, ki jo postavljajo ob bok lisički. Primerna je tako za samostojne omake z dodatkom paradižnika, belega vina ali smetane (pogosto jo kuhajo v mleku), kot za dodatek gobjim juham ali gobjim polpetom. Predvsem starejši primerki imajo grenek okus, ki ga omilimo z dolgotrajnim kuhanjem. Rumeni ježek je primeren tudi za vlaganje, manj pa za sušenje, razen če ga zmeljemo in uporabimo kot začimbo. Eden boljših načinov uporabe rumenih ježkov je, da jih prepražimo na maslu ali oljčnem olju, dodamo malo česna in postrežemo na toastu.
Kaj vsebuje: rumeni ježek je, tako kot vse gobe, sestavljen pretežno iz vode, nekaj ogljikovih hidratov, beljakovin in zelo malo maščob. Vsebuje nenasičene maščobne kisline, oleinsko, linolno, nekaj vitaminov (C) in mineralov, zlasti bakra in mangana, pa tudi kalcij, železo in magnezij.
Opozorilo: zaradi trosovnice, ki je sestavljena iz iglic, ježkov ne moremo zamenjati z nobeno strupeno vrsto gob.
Zanimivosti:
- Prvič jo je opisal Carl Linnaeus leta 1753 in ji dal znanstveno ime Hydnum repandum, ki je ostalo nespremenjeno.
- Ime je sestavljeno iz grškega samostalnika udron ali hudron – tartuf in latinskega repandum, ki pomeni obrnjen ali upognjen nazaj. Pogosto je rob klobuka te gobe res spodvihan.
- Pogosto je bet na klobuk pritrjen bolj ali manj s strani, torej ekscentričen.
- Rumeni ježek je neprivlačen za žuželke in črvičke in se ne pokvari kmalu.
- Habitat si deli z lisičkami, običajno zraste po dežju, ko temperature ne presegajo 25°C.
- Francozi jih veliko bolj cenijo in imenujejo pied-de-mouton (ovčja noga). Italijani imenujejo to gobo steccherino dorato (zlati zobotrebec).
