Testenine ali novodobno “pašta” so izjmeno popularna jed. Za to obstajajo seveda razlogi – testenine so poceni, pripravimo jih dokaj hitro in enostavno, teknejo slastno, uporabimo jih pa lahko na sto in en način. Kot glavna jed, priloga ali zakuha so že zdavnaj osvojile naš planet.
Poznamo številne oblike sestavin, prav tako načinov priprave, iz pšenične moke, ajdove moke, ali škroba iz fižola mungo, z jajci, ali brez, sveže in sušene, bele, skoraj prozorne, rumene, zelene, rdeče, celo črne. Dežela, na katero ob testeninah pomislimo, je seveda Italija.
Izvor in zgodovina
Pa vendar testenine ne izvirajo iz Italije, pač pa iz Kitajske, vendar so jih v antiki poznali tudi že v Evropi.
Poslikave etruščanskih grobišč prikazujejo vreče z moko in kuhinjske valjarje, testenine pa so uživali tudi stari Grki. Prav prek Grčije, naj bi testenine zašle v Italijo, od tam pa so v 12. stoletju testeni izdelki rezančnih oblik osvojili še celotno Sredozemlje.
Kaj kmalu po tistem, ko so okoli leta 1800 iznašli vilice, so testenine izgubile predznak hrane za reveže, po njih je z velikim apetitom posegla tudi aristokracija. Prestolnica testenin je postal Neapelj. Testenine so osvajale svet in prav nič jih ni moglo zadržat na tem zmagovitem pohodu.
Dandanes zaužije povprečen Italijan 25 kg testenin na leto, seveda so Italijani s tem nesporno na vrhu testeninske lestvice.
Italijanska imena za testenine
Že v 18. stoletju so v Neaplju razlikovali med 200 vrstami testenin. Seveda jih je že na tisoče. Da bi se lažje prebili skozi zmešnjavo oblik in imen, sledi razlaga značilnih italijanskih končnic in oznak za testenine.
Če se ime testenine končuje na “a” (žensko) ali “o” moško, je mišljen en sam kos, v primeru končnice “e” (žensko) ali “i” (moško) pa jih je več.
Če stoji pred imenom beseda “mezze” ali “mezzi”, so testenine razdeljene na pol. “Rigate” ali “rigati” za imenom pomeni, da površina ni gladka, pač pa so na njej vzdolžne brazde. V nasprotju pa “lice” oz “lici” za imenom označujejo gladko površino.
Z “lunghe” oz. “lunghi” označujejo dolžino, s “corte” oz. “corti” pa kratkost.
Končnica “elle” oz “elli” povedo, da so testenine širše, “ette” oz “etti” pa ožje. Končnici “ine” oziroma “ini” so pomanjševalnice za širino oziroma premer, v nasprotju s tem pa končnici “one” oziroma “oni” označujejo posebej široke ali debele oblike.
Shranjevanje in uporaba
Večina italijanskih testenin je narejen iz zdroba pšenice durum, vode in soli, na police pa prihajajo v suhi obliki. Brez težav jih hranimo več mesecev. Sveže vrste testenin pa moramo hraniti v hladilniku in uporabiti hitro. V nasprotju s suhimi potrebujemo znatno krajši čas za kuhanja. Pri vseh je zelo pomembno, da jih kuhamo zadostni količini osoljene vode, kjer imajo dovolj prostora in se med seboj ne zlepijo. Naslednja bistvena stvar pri kuhanju je, da jih ne smemo kuhati predolgo, ostati morajo “al dente”, nikakor se ne smejo razmehčati.
Koliko testenin na osebo?
Seveda je to vprašanje okusa, pa vendarle velja splošno pravilo: pri suhih testeninah za glavno jed uporabimo 100 do 125 g na osebo. Kot prilogo k mesu ali za predjed pa računamo 75 g suhih testenin na osebo. Za sveže testenine, ki vsebujejo več vlage in so zato težje, velja na osebo 90 g za predjed ali prilogo ter 150 g za glavno jed.
Priljubljene vrste testenin
