Zimska kolobarnica (Tricholoma portentosum)

Kolobarnice so večje, močnejše in markantne gobe lističarke. Med vsemi kolobarnicami je najbolj priljubljena zimska kolobarnica, ki je precej razširjena tudi pri nas.

Ime: zimska kolobarnica, sivka, sirotica, snežka, lat: (Tricholoma portentosum)

Opis:  klobuk je pri mladi gobi polkrožen in izbočen, kasneje se splošči, v starosti pogosto nekoliko zaviha navzgor ali navzdol. Je premera 6-10 cm, sive barve, od sredine proti robu potekajo dobro vidna temna vlakna, pri mladi gobi je kožica vlažna in se nekoliko sveti, pri starejši je suha in se z lahkoto odlušči. Bet je visok do 12 cm, enakomerno debel, raven ali rahlo ukrivljen, bele barve, s staranjem gobe dobi proti gornjemu robu rumene odtenke. Bet tiči globoko v zemlji in je proti vrhu nekoliko luskast. Lističi so precej debeli in pripeti na bet, sprva bele barve, s starostjo nekoliko porumenijo. Meso je belo, ima rahel vonj po moki, je prijetnega okusa. Trosni prah je bele barve.

Nabiranje: So mikorizne gobe, ki uspevajo v sožitju (najraje) z bori, vendar jih najdemo tudi pod nekaterimi listavci, kot sta bukev in kostanj. Rastejo jeseni, od oktobra do decembra, tudi po prvih zmrzali ali prvem snegu. Očitno te gobice ne marajo vročine. Navadno rastejo v večjih skupinah; če naletimo na tako kolonijo, lahko košaro napolnimo v nekaj minutah.

Sivki podobna je prstena kolobarnica (Tricholoma terreum), včasih jo poimenujemo tudi miška. Je manjša in vitkejša od sivke, klobuk je sivkaste barve, luskast, meso je krhko, ne diši po moki in je skupaj z betom in lističi sivkaste barve. Bet ne tiči globoko v zemlji in je pri stari gobi votel. Je pogojno užitna, vendar ne velja za najboljšo gobo, zato jo pripravljamo pomešano z drugimi vrstami gob.

Sivki precej podobna je tudi vretenasta kolobarnica (Tricholoma sejunctum), klobuk ima olivno zelen, rjavkast in rumen, meso ima enako vonj po moki in je pogojno užitna – če je toplotno ne obdelamo, povzroča prebavne motnje.

Kaj vsebuje: Sivka tako kot vse druge gobe ima malo kalorij, nima holesterola in natrija. Vsebuje pa nekaj beljakovin in ogljikovih hidratov, esencialnih maščobnih kislin in aminokislin (tudi oleinsko kislino). Prav tako je bogata z vitamini in minerali.   

Uporaba: sivka je vsestransko uporabna goba, primerna za vlaganje v kis, z njo pripravimo preliv za testenine, odlična je v rižotah, dobro se razume tudi z drugimi vrstami gob v juhah.

Opozorilo: Če zimskih kolobarnic še niste nabirali in jih ne poznate, pojdite v gozd z bolj izkušenim gobarjem, da vam jih pokaže. Včasih se v bližino pretihotapi pogubna kolobarnica (Tricholoma scodies), ki pa nima rumenkastih odtenkov, meso je brez vonja in nekoliko greni. Je strupena, ne pa tudi smrtno nevarna goba.

Bolj nevarna je zamenjava s strupeno pegasto kolobarnico (Tricholoma pardinum), ki je nekoliko večja, klobuček prekrivajo luske in ne vlakna, barva klobuka je sive ali rjavkaste barve. Meso prav tako diši po moki. Lističi so belkaste barve, nekoliko potegnejo na zelenkasto. Pegasta kolobarnica povzroča hudo zastrupitev.

Zanimivosti:

• To gobo je prvi opisal Elias Magnus Fries in jo vključil v rod kukmakov. Poimenoval jo je  (Agaricus portenosus), med kolobarnice pa jo je leta 1872 prenesel Lucien Quelet.
• Portenosum izvira iz latinske besede Portenosus, ki pomeni robusten. Dejansko njen videz nekoliko spominja na velikega šampinjona.
• Sivka je dokaj pogosta goba v Evropi, izjemno priljubljena v Franciji, najdemo jo tudi v Severni Ameriki, tam jo imenujejo sajasta glava (Sooty head).
• Sivka ima po prvi zmrzali še boljši okus. Klobuk ima včasih vonj po zemlji, tega omilimo tako, da odstranimo kožico.