Turki (Leccinum)

V rod (Leccinum) uvrščamo turke in dede, ki so mikorizne gobe in rastejo v sožitju z določenimi vrstami dreves, po katerih tudi pogosto dobijo ime (brezov, trepetlikov, gabrov …). Nekateri so po videzu in okusu podobni jurčkom, ločijo se predvsem po tanjšem betu, ki je prekrit z majhnimi luskicami. Eden izmed najpogostejših turkov v naših gozdovih je trepetlikov turek.

Ime: trepetlikov turek, turek, lat: (Leccinum aurantiacum)

Opis: Klobuk je precej časa polkroglast, pozneje vzbočen (kot blazina) in doseže širino do 20 cm. Barva je različna, od opečno oranžnih pa vse do rdeče-rjavih odtenkov. Klobuk je mesnat, navadno suh, v vlažnem vremenu postane nekoliko spolzek. Pri mladih gobah je klobuk stisnjen k betu, od roba klobuka pa visi tanka kožica, ki se kasneje prilepi pod rob klobuka. Bet je močan, visok do 20 cm, poln in se pri starejših gobah nekoliko zožuje navzgor. Je svetle, belkaste barve, pokrit z luskicami, ki so sprva bele barve, s staranjem gobe pa temnijo v rjave odtenke. Bet se razvija hitreje kot klobuk, zato lahko vidimo mlade gobe z enakomerno močnim betom in majhnim klobučkom, ožjim od beta. Trosovnica je sestavljena iz cevk, ki so sprva kratke, pri odrasli gobi pa dolge približno 3 cm, svetle barve, z drobnimi luknjicami. Trosni prah je rjave barve. Meso je bele, ob prerezu postane rožnato-lila barve, pri kuhanju pa potemni. Meso je prijetnega in neizrazitega okusa in vonja.

Nabiranje: Trepetlikov turek raste od poznega poletja do jeseni, je precej pogosta goba pri nas, najpogosteje pa ga najdemo pod trepetlikami in topoli, lahko pa tudi pod brezami in hrasti. Je razširjena vrsta tako v Evropi kot tudi v Severni Ameriki.

Turki so si vsi nekoliko podobni med seboj, vendar zamenjava med njimi ni usodna, saj so vsi užitni. Eden takih je brezov turek (Leccinum versipelle), klobuk je oranžen ali rumeno-rjavih barv, raste pod brezami vse od maja do pozne jeseni, je užitna in odlična goba, njeno meso pa precej potemni.

Prav tako pogost pri nas je lisičji turek (Leccinum vulpinum), že ime nam pove, da je klobuk lisičje-rdeče rjave barve, najdemo ga v iglastih gozdovih, pogosto raste med borovnicami od poletja pa do pozne jeseni. Lisičji turek je užitna goba, meso je krem barve, ob prerezu postane roza-rjavih odtenkov.

Kaj vsebuje: Turki imajo malo kalorij, saj so sestavljeni predvsem iz vode (več kot 80%), ostalo so ogljikovi hidrati, beljakovine in nenasičene maščobe. Vsebujejo precej vitaminov in mineralov. Med njimi so kalij, magnezij, baker, cink in železo. Tako so turki dober vir mineralov v naši prehrani, saj imajo vse gobe v naravi zaradi posebnosti v svoji sestavi, sposobnost, da iz okolice črpajo in shranjujejo znatne količine kovinskih elementov. Žal so med njimi tudi za nas strupeni elementi, npr. kadmij ali svinec. Zato je še kako pomembno, da gobe nabiramo v neonesnaženem okolju.

Uporaba: Vsi turki so užitne gobe, vendar jih je pred uporabo pametno prekuhati, ker nekatere vrste lahko surove povzročajo slabost in prebavne motnje. So vsestransko uporabne gobe, podobno kot jurčki. Primerni so tudi za sušenje, saj ta postopek še okrepi okus in take uporabljamo kot začimbo v juhah in omakah. Nekatere moti, da meso potemni, temu se delno izognemo tako, da še cele gobe prekuhamo v slanem, okisanem kropu.

Opozorilo: Turkom ni podobna nobena neužitna ali strupena goba, lahko jih zamenjamo le z dedi, ki so prav tako užitni. Seveda pa velja opozorilo, da gobe nabirajte le, če jih poznate, v nasprotnem primeru svetujemo, da jih na sprehodu po gozdu zgolj občudujete.

Zanimivosti:

• Trepetlikovega turka je prvi leta 1781 opisal francoski naravoslovec Jean Baptiste Bulliard, vendar ga je uvrstil med gobane in mu dal znanstveni ime Boletus aurantiacum, Samuel Frederick Gray ga je leta 1821 poimenoval z današnjim imenom Leccinum aurantiacum.
• Ime je sestavljeno iz italijanskega imena za vrsto gobana s hrapavimi luskami leccino in latinske besede aurantiacum – oranžna.
• Angleži ga imenujejo Orange Oak Bolete, kar pomeni oranžen hrastov jurček.
• Pomembna razlika med gobani in turki so majhne luske, ki pokrivajo bet turkov.