Rjavi zajček je užitna goba, ki raste tudi na tratah in vrtovih. Pri nas je precej pogosta, a manj priljubljena goba.
Ime: rjavi zajček, zajčki, lat: (Lyophyllum decastes)
Opis: klobuk je najprej vzbočen, kasneje se splošči, rob je najprej spodvihan, kasneje valovit. Širok je 5-10 cm, svilnat in gladek, različnih odtenkov sivo rjave barve, pri starejših gobah obledi. Bet je razmeroma visok, tudi do 12 cm, debel do centimetra in pol, valjast, poln, bele barve in nekoliko ukrivljen. Je brez obročka, proti dnišču odebeljen in zraščen z drugimi beti. Trosovnica je sestavljena iz lističev, ki so sprva umazano bele barve, kasneje bledo sive in končno oker barve. Lističi so tanki, gosti in prirasli na bet. Trosni prah je bele barve. Meso je belkaste barve, nekoliko vlaknato in elastično, nad lističi precej tanko. Vonj je blag, okus pa prijeten in nekoliko sladkast.
Nabiranje: Rjavi zajček je saprofitska goba, ki najraje raste v listnatih in iglastih gozdovih, na travnikih, ob gozdnih poteh, v parkih in na vrtovih. Nabiram ga lahko jeseni od septembra do novembra. Družijo se v goste, v velike kolobarje razporejene šope in so precej pogosta goba pri nas. To vrsto najdem po vsej Evropi, kot tudi v Severni Ameriki.
Prav tako jeseni najdemo tudi druge vrste zajčkov, trdokožnega zajčka (Lyophyllum loricatum), ki raste najpogosteje ob listnatem drevju, na travnikih in ob poteh, klobuki so temno rjavih barv, pokriva jih debela, trda in prožna kožica, ki na prelomu poči. So užitni in vsestransko uporabni, primerni tudi za vlaganje v kis. Ta vrsta zajčkov (Lyophyllum conglobatum) ima svetlejši siv ali sivo rjav klobuk, prav tako sive barve so bet, meso in lističi. Beti so na dnišču zraščeni, rastejo v šopih zlasti v iglastih gozdovih, na peščenih tleh. Rastejo jeseni in so užitne gobe odličnega okusa.
Kaj vsebuje: zajčki so, tako kot večina užitnih gob, zdrava hrana iz naših gozdov, vendar s količinami ne smemo pretiravati. Pretežno so sestavljeni iz vode, vsebujejo pa tudi vitamine, minerale, ogljikove hidrate, aminokisline in maščobne kisline.
Uporaba: Rjavi zajček je užitna goba, primeren za vse vrste gobjih jedi. Ker je meso, predvsem v betu, včasih nekoliko žilavo, potrebujejo daljši čas kuhanja, zato se dobro obnesejo v gobjih juhah. Primerni so tudi za vlaganje v kis ali olje.
Opozorilo: pri nabiranju zajčkov moramo paziti, da jih ne zamenjamo s katero od strupenih vrst. Ena takih, zajčkom podobnih gob, je velika rdečelistka (Entoloma sinuatum), ki ima klobuk siv ali sivorjave barve, s spodvihanim robom, lističi so sprva belkasti, kasneje rumeni, rastejo v skupinah, včasih so beti zraščeni na dnišču. Najraje rastejo pod listavci na ilovnatih tleh. So strupena in nevarna goba.
Na travnikih in gozdnih obronkih raste tudi neužitna bela svetloglavka ali beli zajček, lat: (Leucocybe connata), ki povzroča genske okvare in je zato strupena zlasti za mlade ljudi. Raste v velikih šopih, klobuček je bele barve s spodvitim robom, pri starejših gobah sploščen. Beti niso zraščeni, temveč tesno drug ob drugem, beli, votli, ukrivljeni in na dnišču odebeljeni. Meso je belo, pri mladi gobi ima volj po moki.
Zanimivosti:
- To gobo je leta 1818 prvi opisal švedski mikrobiolig Elias Magnus Fries in jo uvrstil v med kukmake (Agaricus decastes), leta 1949 jo Rolf Singer prenese v rod zajčkov in poimenuje Lyophyllum decastes.
- Epitet descates izvira iz latinščine in pomeni pojavljati se v desetinah, to nakazuje, da zajčki rastejo v skupinah oziroma šopih.
- Angleži jih imenujejo Fried Chicken Mushroom, kar pomeni ocvrta piščančja goba, čeprav okus nima nobene zveze s piščancem.
- To vrsto na Japonskem uporabljajo za bioremiditacijo, to je veja biotehnologije, ki skrbi za procese, ki prispevajo k obnavljanju onesnaženega območja z uporabo živih organizmov in celo v sistemih za čiščenje voda.
Uživanje napačno določenih gob je lahko usodno. Avtor strani ne odgovarja zaradi napačne, pomanjkljive ali zmotne določitve posamezne gobe!
