Medeno pistacijev baklavin Cheesecake združuje bogate okuse tradicionalne baklave s kremastim užitkom cheescaka. Čudovita fuzija, ki bo z vsakim grižljajem potešila vašo željo po sladkem.
Zakaj vam bo ta recept všeč?
Ta sladica je popolna mešanica oreščkov, sladkih in kremastih okusov. Hrustljava plast oreščkov v kombinaciji z gladkim nadevom iz sira ustvari edinstveno izkušnjo okusa, ki se ji ni mogoče upreti. Poleg tega pridih medu in rožne vodice tej dekadentni poslastici doda pridih elegance.
Sestavine za medeno pistacijev baklavin Cheesecake
Za osnovo
- 6 listov listnatega testa
- 200 g stopljenega masla
- 125 g praženih orehov
- 125 g praženih mandljev
- 1 žlička cimeta
- ščepec soli
- 2 žlici stpljenega masla
Za nadev
- 500 g kremnega sira sobne temperature
- 250 g sladkorja
- ščepec soli
- 2 žlički vaniljeve ekstrakt
- 1 žlica limonine lupinice
- 1 žlica limoninega soka
- 1 žlica škroba
- 3 velika jajca sobne temperature
- 250 g grškega jogurta ali kisle smetane
Za preliv
- 125 g nesoljenih grobo seseklanih pistacij
- 250 ml tekočega medu
- 1 žlica limoninega soka
- en špric rožne vodice
Za okras
- še več medu
Postopek
1Ogrejemo pečico na 180°C. Pripravite 20 – 26 cm pekač za torto in na dno postavimo papir za peko.
2S stopljenim maslom premažemo vsak list testa in ga položimo v model. Odrežemo odvečne robove in ga pečemo 12 minut, dokler ne porjavijo.
3V mešalniku grobo zmeljemo orehe, mandlje, cimet in sol. Dodamo 2 žlici masla in premešamo. Razporedite po pečenem testu.
4Do gladkega zmešamo kremni sir, sladkor, sol, vanilijo, limonino lupinico in sok ter koruzni škrob. Posamično vmešamo še jajca nazadnje pa še grški jogurt ali kislo smetano. Prelijemo čez mešanico orehov in zgladimo vrh.
5Na srednji rešetki pečemo okoli 45 minut, tako, da je ravno porjavel. Ugasnite pečico in pustite torto notri še 50 minut, popolnoma ohladite, nato prelijte z medom, pomešanim z limoninim sokom in rožno vodico, ter potresite s sesekljanimi pistacijami.
Shranjevanje
Morebitne ostanke sirove torte shranite v hladilniku, pokrite s plastično folijo ali v nepredušni posodi. Sveža ostane do 3-4 dni.
Nasveti za recept
- Da zagotovite gladek in kremast nadev, naj bo kremni sir sobne temperature.
- Ko zlagate kupaj listnato testo, delajte hitro, da se ne izsuši.
- Za bogatejši okus lahko v plasti oreščkov uporabite mešanico različnih oreščkov.
Prepustite se razkošni kombinaciji baklave in sirove torte. Osupljiva sladica, bo navdušila vaše goste in zadovoljila vaše sladkosnede!”
Če vas zanima…
Baklava
Začetki baklave segajo v antiko. Približno v osmem stoletju pr. n. št. so ljudje v Asirskem imperiju, ki se je razširil po delih današnjega Iraka, Irana, Kuvajta, Sirije in Turčije, razporedili nekvašene kruhke v plasteh, vmes pa z nasekljanimi oreščki, da bi jih uživali ob posebnih dogodkih. Stoletja kasneje je bila starogrška in rimska »posteljica« (latinska beseda placenta izhaja iz grške besede plakous ali »sirna pogača«,) jed, sestavljena iz številnih plasti testa, polnjenih s sirom in medom ter začinimo z lovorjem. Vendar pa so najzgodnejše različice baklave, kot jo poznamo danes, nastale pred približno 500 leti, v času Otomanskega cesarstva.
»Najzgodnejša omemba baklave je v pesmi mistika Kaygusuza Abdala, ki je živel v prvi polovici 15. stoletja,« piše Mary Isin, otomanska zgodovinarka hrane, v svoji knjigi Sherbet and Spice: The Complete Story of Turkish sweets and desserts.
Zgodovinsko gledano so poslastico hranili za praznične priložnosti zaradi spretnosti, potrebne za njeno pripravo, pa tudi zaradi visoke cene ključnih sestavin, kot so med, sladkor in oreščki. V otomanskih časih je bila baklava “skoraj sveti” del ramazana, pojasnjuje Isin. Začetek leta 1520, v tem svetem mesecu, jo je otomanski sultan znano podaril v ogromnih količinah svojim najelitnejšim vojakom, janičarjem, v tako imenovani procesiji baklave. »Na stotine pladnjev baklave, enega na vsakih deset janičarjev, so spekli v kuhinjah palače, jih zavezali v krpe, da so jih zaščitili pred prahom, in razporedili na drugem sodišču,« piše Isin. “Dokler janičarski korpus ni bil likvidiran leta 1826, en mesec in pol po procesiji baklave, je ta dogodek ostal priljubljen letni spektakel.” Otomanski kristjani so pekli baklavo za postni čas, pri čemer so nekateri uporabili do 40 plasti filo testa, ki so predstavljali 40 dni posta, drugi pa so uporabili 33 plasti, ki so predstavljali 33 let Kristusovega življenja. Judje po cesarstvu so baklavo začeli streči tudi ob praznikih Roš Hašana in Purim. Če vas o baklavi zanima še več, si lahko preberete v tem članku.
Cheesecake
Cheesecakes so pečene kreme – razmeroma preprosto razmerje mehkega sira, jajc, sladkorja in nekaj arom – običajno na osnovi piškotov ali peciva. Obstajajo štiri osnovne vrste sira, sorta in celo blagovna znamka sira, ki vpliva na teksturo in okus: skuta, kot je kmečka, lončena ali skuta; ricotta (italijanska torta s sirom); quark (nemško sirov kolač); in kremni sir (New York cheesecake). Poleg tega obstaja različica, podobna nepečenemu šifonu (francoski cheesecake).
Stari Grki so v petem stoletju pr. n. št. pripravljali najzgodnejše znane rudimentarne sirove kolače (plakous, kar pomeni “ploščata masa”), sestavljene iz polpet iz svežega sira, gladko pretlačenega z moko in medom ter pečenega na lončeni rešetki. V poznosrednjeveški Evropi se je sirova torta ponovno pojavila v obliki torte z osnovo za pecivo. Prva angleška kuharska knjiga The Forme of Cury (okoli 1390), ki je sestavljena iz zbirke srednjeveških angleških receptov, ki so jih sestavili kuharji kralja Riharda II., je vključevala dve sirni tarti: »Sambocade«, ki je vsebovala skuto, jajčne beljake, rožno vodo, in bezgovih cvetov ter »Tart de Bry« (beseda bry je izpeljana iz stare Normanije za »zdrobljen« in se nanaša na metodo priprave sira), narejena iz ruayna (polmehkega jesenskega kravjega sira), jajčnih rumenjakov, in mletega ingverja. V naslednjih petih stoletjih je skoraj vsaka naslednja angleška kuharska knjiga vsebovala vsaj en recept za torto s sirom.
Glede na dolgotrajno angleško ljubezen do torte s sirom ni presenetljivo, da jih najdemo v ameriških kolonijah. Do leta 1730 se je Philadelphia ponašala s taverno “Cheesecake House”. Ponujala je tri sirove torte in pečen “skutin puding”, slednji je bil sirov kolač brez skorje. Vse so bile aromatizirane z rožno vodico, začimbami in ribezom ter pečeno v skorjicah. V 19. stoletju sta subtilnejša limona in/ali vanilija nadomestila rožno vodico in začimbe kot prevladujočo aromo sirove torte. Osnova številnih ameriških sirovih tort se je v tridesetih letih 20. stoletja dramatično spremenila. Iz skute v veliko bolj kremasto in bogatejšo poslastico – zaradi kremnega sira.
