Pri nas uspeva veliko vrst kukmakov, ki so večinoma vse užitne in okusne gobe. V grobem jih delimo na tiste, pri katerih meso ob prerezu pordeči (Rubescebtes) in tiste, katerim meso porumeni (Flavescentes). Kukmaki spadajo med gniloživke (saprofitske glive), hranijo se z razpadajočimi organskimi ostanki. Najbolj razširjen pri nas je travniški kukmak (Agaricus campestris).
Opis: Klobuk je pri mladi gobi polkrožen, pozneje sploščen. Širok je 5-10 cm, sprva bele ali umazano bele barve, kasneje rjavkaste. Kožica je suha, kosmičasta in se da sleči. Bet je poln in gladek, nikoli ni daljši od širine klobuka, bele barve in debel približno 1-2 cm. Na zgornjem delu ima obroček, ki pa v starosti odpade. Trosni lističi so gosti, sprva beli, kasneje dobijo rožnato barvo, s starostjo gobe temnijo do temno rjave barve. Meso je belo, pri prerezu rahlo pordeči, vonj nekoliko spominja na žagan les, okus pa na orehe.
Nabiranje: Travniški kukmak najraje raste na pašnikih, zlasti tam, kjer se pasejo konji in gnojenih travnikih. Rastejo od poletja do pozne jeseni, posamično ali v skupinah. Pri nas so to pogoste gobe. Kukmakov ne nabiramo v onesnaženih okoljih ali v bližini prometnih cest.
Največji med kukmaki pri nas je poljski kukmak (Agaricus arvensis), podoben je travniškemu, razlikuje se po tem, da meso ob prerezu porumeni in ima vonj po janežu. Je prav tako okusna in vsestransko uporabna goba.
Razmeroma pogost je tudi gozdni kukmak (Agricus sylvaticus), ki raste pretežno v smrekovih gozdovih, klobuk je rjavkaste barve, meso ob prerezu pordeči. Je sicer užitna in okusna goba, vendar po mnenju mnogih ne dosega travniškega in poljskega kukmaka.
Kaj vsebujejo: Travniški kukmak vsebuje več kot 90% vode, približno 2% beljakovin, zelo malo ogljikovih hidratov in skoraj nič maščob. Vsebujejo tudi vitamine B-kompleksa, od mineralov pa baker, fosfor in kalij.
Uporaba: Kukmaki so res vsestransko uporabne gobe, iz njih pripravljamo omake, juhe, cvremo jih na žaru, polnimo, lahko uživamo tudi surove. Odlične so rižote in testenine s kukmaki, dobro se razumejo s slanino, smetano in tudi morskimi sadeži.
Opozorilo:
Strupen med kukmaki je karbolni kukmak (Agaricus xanthodermus), meso mu povsod hitro porumeni, najmočneje v spodnjem delu beta. Ima tudi izrazit vonj po karbolu oziroma črnilu. Po teh dveh lastnostih ga lahko ločimo od ostalih kukmakov. Raste prav tako na travnikih, vrtovih, parkih..
Bolj nevarna je zamenjava s katero od strupenih vrst mušnic. Še najbolj podobna je koničasta mušnica (Amonita virosa). Mušnice od kukmakov ločimo po tem, da imajo mušnice bele trosne lističe, kukmaki rožnate do rjave barve, bet je pri mušnicah v spodnjem delu odebeljen in obdan s kožnato ovojnico. Pri kukmaku bet ni odebeljen in ni obdan z ovojnico.
Zanimivosti:
- Prvi je travniški kukmak opisal Carl Linnaeus in mu daj znanstveno ime Agaricus campestris. Compestris izhaja iz latinščine in pomeni polje.
- Pogosto ime za kukmake je šampinjoni, čeprav to uporabljamo bolj za gojeno vrsto kukmaka (Agaricus bisporus), ki je tudi daleč najbolj razširjena in priljubljena vrsta gojenih gob.
- Ime šampinjoni smo prevzeli iz francoščine, kjer z besedo champignon poimenujejo gobe na splošno.
- Francozi in Italijani si niso edini, kdo je prvi začel gojiti šampinjone; eni trdijo, da so jih v Franciji, drugi pa da v Italiji, od koder naj bi se gojenje razširilo sprva v Francijo, nato v Nemčijo in Anglijo. Gojijo jih od 17. stoletja.
- Največji svetovni proizvajalec gob je Kitajska, ki proizvede približno polovico vseh gojenih gob na svetu.
- V grški mitologiji je Perzej, ko se je vračal s potovanja, iz reke zajel vodo s klobukom velike gobe, da bi se odžejal in ta kraj poimenoval Mikene – mykitas je grško ime za gobe.
