Lepi, sončni jesenski dnevi, ki sledijo po dežju, nas kar odnesejo v bližnje in daljne gozdove, včasih samo na sprehod, velikokrat pa tudi na lov za okusnimi gozdnimi dobrotami – beri gobami. Ali veste, od kod izvira izraz “šel je po gobe”. V starih časih so gobe veljale za hrano revnih kmetov, bogati namreč jeseni, zaradi obilice dela, niso imeli časa gobariti. Revni kmetje, ki so jim pridelki propadli in niso imeli kaj pobirati, so se jeseni podali v gozd po gobe iz s njihovo pomočjo nekako preživeli zimo. Od tu izvira izraz, če kaj propade, da je šlo po gobe.
Ti slastni gozdi sadeži nam poleg sprehoda v naravi, ki je že sam po sebi sproščujoč in koristen, lahko z malo sreče pričarajo še izvrstno kosilo. Gobe niso samo okusna, ampak tudi zdrava hrana, saj vsebujejo veliko vitaminov, mineralov in esencialnih aminokislin. Imajo malo kalorij in maščob, so pa težko prebavljive in jih uporabljamo bolj kot dodatek oziroma začimbo. Predvsem jih ni dobro jesti zvečer.
Pri nabiranju gob se moramo do narave obnašati spoštljivo in se držati nekaj načel.
Če se v gozd odpeljemo z avtom, se to začne že pri parkiranju našega jeklenega konjička. Avtomobila nikar ne puščamo vsepovsod, raje naredimo nekaj korakov več in parkiramo na urejenih in primernih mestih. Tako ne bomo jezili domačinov, ker jim zapiramo poti ali uničujemo travnike. Verjamem, da jih gremo na živce, če želijo s traktorjem na njivo, pa jim naš parkiran avto to preprečuje. Prav tako ne vozimo po gozdnih poteh v nasprotju z režimom uporabe.
Drugo pravilo je, če gremo po gobe, nabirajmo gobe, ne pa vmes še malo jabolk, ki rastejo v bližini, ali poljske pridelke. Te je verjetno nekdo posadil zase in ne zato, da jih mi poberemo.
Gobe so izjemno pomembne za gozd. Česar se moramo še držati, je zakon, ki omejuje količino nabranih gob, ta je dva kilograma na osebo. Gob tudi nikoli ne nabiramo v plastične vrečke, pač pa v košare, da poskrbimo tudi za širjenje trosov. Gobe se namreč razmnožujejo s trosi, ki jih prenaša veter, voda in tudi živali.
Pa sploh vemo, kaj so gobe in kaj so glive? Pojem glive je izredno obsežen, obsega tako organizme, ki jih s prostim očesom ne vidimo (kvasovke, rje, plesni) kot glive z betom in klobukom. Glive se prehranjujejo s snovmi iz drugih organizmov. So brez klorofila, živijo kot gniloživke, paraziti ali v sožitju z drugimi organizmi. Na kratko, gliva je sestavljena iz gobe ali trosnjaka, (manjši del), to je tisti del, ki je potreben za razmnoževanje in ki ga mi pobiramo, in podgobja, to je preplet tankih niti ali hif, s katerimi obrašča korenine dreves. Jurčki na primer živijo v sožitju z nekaterimi vrstami dreves, drevesu pomagajo, da iz zemlje pridobiva minerale, drevo pa jurčku prinaša energijsko bogata hranila.
Zato je pomembno, da pri nabiranju gob ne uničujemo podgobja. To se lahko razrašča tudi 10 in več let, medtem ko goba (po dežju) zraste v nekaj dnevih.
Gobe vedno očistimo na samem rastišču. Gobe, ki jih nabiramo, morajo imeti že razvite trosovnice, v nasprotnem primeru bomo prekinili krog razmnoževanja.
Prav tako ne pobiramo zelo mladih gob, saj je možnost, da jih zamenjamo s katero od strupenih gob večja.
V Sloveniji je zavarovanih več kot 40 vrst gob. Te so naštete v Uredbi o zavarovanih prostoživečih vrst gliv. Teh gob seveda ne smemo pobirati ali uničevati.
Nabiramo samo gobe, ki jih dobro poznamo, ostale pustimo v gozdu. Če ne vemo, kje rastejo gobe ali kako izgledajo v naravi, se na gobarjenje podajmo z nekom, ki to ve in gobe dobro pozna. Lahko se obrnemo tudi na katero izmed gobarskih društev.
Strupenih in neužitnih gob ne uničujemo, saj so prav tako pomembne za gozd, nekatere med njimi pa tudi zaščitene (vražji goban, pomladanski hrčki …)
Smeti, razne embalaže, cigaretne ogorke in podobno odnesimo s seboj, bodimo spoštljivi do gozda in njegovih prebivalcev. Tudi sami nismo navdušeni, če namesto gob v gozdu pobiramo smeti.
Za konec pa še, če nimamo sreče in na sprehodu po gozdu nismo našli gob, uživajmo na svežem zraku in v prijetnem okolju, gobe pa kupimo na tržnici. Dan bo prav tako čudovit.
