Sirotka – tekočina, ki nam je postala domala neznana, a bi lahko bila zdrav del našega vsakdana. Nastane ob predelavi mleka v sir, polna je beljakovin in esencialnih aminokislin, pridoma jo uporabljajo v športni prehrani in iz nje izdelujejo prehranska dopolnila, saj zmanjšuje utrujenost, povrne mišično moč in je bolj učinkovita od vseh izotoničnih napitkov skupaj.
Sirotka nas odžeja in nahrani, telo njene beljakovine zlahka vsrka, zato jo še posebej priporočajo starejšim ljudem, zaradi glutaminske kisline krepi možgane in nam pomaga ob velikih umskih naporih – pijmo jo, ko nas čakata naporno učenje in študiranje.
Učinkovita je tudi pri pozabljivosti, depresijah, stresu, lepša kožo, zdravi parodontozo in vnetja v ustih, tudi herpes, je dobra za hujšanje, v boju proti neplodnosti, težavah s prebavo, razstruplja ledvice, mehur in žolčnik, namesto vode pa je primerna tudi za peko kruha in peciva.
Poznamo primarno sirotko, s prehranskega stališča najboljši del mleka, ki ostane v kotlu med sirjenjem. Takrat se iz mleka izločita beljakovina kazein in večina mlečne maščobe, nastane pa sirno zrno, ki ga poberejo iz kotla in iz njega čez nekaj tednov dozori sir.
V primarni sirotki ostane polovica vseh mineralov, esencialne aminokisline, skoraj ves mlečni sladkor in dve izmed treh skupin mlečnih beljakovin – tiste iz vrst albuminov in globulinov. Z nadaljnjimi postopki albumine in globuline pri kravjem mleku izločijo iz primarne sirotke kot sirarsko ali albuminsko skuto. Kar ostane v kotlu, je sekundarna sirotka, ki je skorajda brez beljakovin in zeleno-rumene barve.
Primarna sirotka, ki nas zanima, je blagega, sladkega okusa in po okusu spominja na razredčeno mleko ter je tudi takšne barve. Na hladnem se ohrani nekaj dni, potem se začne kisati in v njej nastane mlečna kislina ter se poveča količina probiotičnih bakterij – še vedno je zdrava in jo lahko pijemo.
Najbolj nam prija ohlajena. Poiščimo jo na tržnicah in pri kmetih še danes.
