Brezov ded (Leccinum scabrum)

Morda vas zanima

- Oglas -

Pri nas rod (Leccinum) delimo na turke in dede, ki jih ločimo po barvi klobučkov. Medtem, ko so klobučki turkov bolj toplih barv, od oranžnih (trepetlikov turek) do rdečih in rdeče rjavih odtenkov (lisičji turek), so klobuki dedov bolj rjavih in sivih odtenkov. Med bolj razširjene in priljubljene dede pri nas sodi brezov ded.

Ime: brezov ded, brezov goban, ded, lat: (Leccinum scabrum)

Opis: klobuk je najprej polkroglast, kasneje se počasi širi in postane nizko izbočen (kot blazina), doseže širino do 12 cm in ima dokaj gladek rob. Površina klobuka je gladka, žametna, kožica ne razpoka, v vlažnem vremenu je nekoliko sluzasta. Največkrat je sivo rjave barve, včasih prevladuje siva, včasih rjava, ali rumeno rjav, s starostjo gobe barva obledi. Bet je pri mladi gobi močan, s staranjem pa postane precej vitek, visok do 15 cm, poln, trd in se pri starejših gobah nekoliko zožuje navzgor. Je svetle, belkaste barve, pokrit s črnikastimi luskicami in je zato videti temnejši in hrapav. Trosovnica je sestavljena iz cevk, ki so sprva bele barve, kasneje sive, z drobnimi luknjicami, ki s staranjem gobe potemnijo. Trosni prah je cimetove barve. Meso je belo, ob prerezu ne potemni, kar je značilno za ta rod gob. Pri mladih gobah je meso čvrsto, nato v klobuku postane mehko, v betu pa trdo in precej žilavo. Ima rahel in značilen vonj po gobah, okus pa  prijeten in izjemno cenjen med ljubitelji gob.

Nabiranje: Brezov ded je mikorizna goba, ki raste v sožitju z brezami, po kateri je tudi dobil ime. Nabiram ga lahko od poletja do jeseni, je precej pogosta goba pri nas, najpogosteje ga najdemo v listnatih gozdovih pod brezami. Je razširjena vrsta tako v Evropi kot tudi v Severni Ameriki.

Dedi in turki so si nekoliko podobni med seboj, vendar zamenjava med njimi ni usodna, saj so vsi užitni. Podoben jim je tudi gabrov dedek (Leccinellum pseudoscabrum), ki največkrat uspeva na gozdnih obronkih pod gabri. Je užitna in okusna goba, njeno meso pa precej potemni. Klobuk  je okrasto rjavih barv z nekoliko nagubano povrhnjico, pri mladi gobi polkrožen, kasneje se splošči in dobi nekoliko stožičasto obliko. Bet je podobne oblike kot pri brezovem dedu, nekoliko širši pri dnišču, pokrit z luskicami, ki s starostjo gobe potemnijo.

Med dedi najdemo tudi belega deda (Leccinum holopus), ki je bolj redka goba in jo najdemo jeseni pod brezami. Klobuk je najprej bel, kasneje nekoliko potemni in na nekaterih mestih zeleni. Meso je bele barve in na zraku potemni. Je redka, užitna in zaščitena goba (na rdečem seznamu).

Prav tako redka goba je črni ded (Leccinum melaneum), s črno rjavim klobukom, visokim in čokatim betom, bele barve, posutim s temnimi kosmiči, ki so vse temnejši proti dnišču. Za rast potrebuje precej vlažno podnebje, raste v sožitju z brezami. Meso je bele barve in ob prerezu ne temni. Je nežnega volja in prijetnega okusa.

Kaj vsebuje: Glavne sestavine brezovega deda so enake kot za večino užitnih gob: večinoma je sestavljen iz vode, vsebuje minimalno količino maščob in ogljikovih hidratov, nekaj beljakovin, po drugi strani pa pomembno količino vitaminov, mineralov in drugih antioksidantov, ki so koristni za naše zdravje. So stimulatorji metabolizma in imunskega sistema. Kljub temu pa velja upoštevati pravilo, da gobe uporabljamo bolj kot dodatek jedem ali začimbo, velika količina lahko povzroči alergije ali druge težave.

Uporaba: Mlad brezov ded je zelo okusna in užitna goba, starejši postane mehek in sluzast, beti žilavi, okus pa nekoliko neprijeten. Ker meso ob prerezu ne počrni in ima čvrsto teksturo, ga imajo mnogi raje od ostalih gob tega rodu. Uporabljamo ga lahko na mnogo načinov, podobno kot jurčke, v različnih omakah, dušene na maslu, pečenega na maslu ali olju. Idealen je za gobje juhe, lepo se meša z drugimi vrstami gob, predvsem z vsemi ostalimi dedi, turki in gobani.

Opozorilo: brezovemu dedu ni podobna nobena neužitna ali strupena goba, lahko jih zamenjamo le z ostalimi dedi ali turki, ki so prav tako užitne gube. Nekatere vrste je pred uporabo potrebno le prekuhati in zavreči vodo, v kateri so se kuhale. Kljub temu pa se po gobe odpravimo le, če vemo, kaj nabirati. Vse prevečkrat se neizkušenemu gobarju, ki pobira vse povprek, v košari znajde tudi kakšen primerek, ki je neužiten, ali še huje strupen.

Zanimivosti:

  • Brezovega deda je prvi leta 1783 opisal Jean Baptiste Bulliard in mu dal ime (Buletus scaber), leta 1821 pa ga britanski mikrobiolog Samuel Friderich Gray v svojem delu poimenuje Leccinum scabrum.
  • Etimologija imena izhaja iz latinskega leccinus, ki na splošno pomeni gobe, in scabrum, kar pomeni hrapav in se nanaša na hrapavo površino beta.
  • Brezov ded je med gobarji priljubljen tudi zato, ker je manjkrat črviv od gobanov.
  • Danes se daleč najpogosteje na naših krožnikih znajde dvotrosni kukmak (Agaricus bisporus), ki predstavlja kar 40% vseh gojenih gob.

Uživanje napačno določenih gob je lahko usodno. Avtor strani ne odgovarja zaradi napačne, pomanjkljive ali zmotne določitve posamezne gobe!

- Oglas -

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj

- Oglas -

Ne spreglejte

- Oglas -

Morda vas zanima tudi

- Oglas -