Velika planina je zame osebno najlepša prav pozimi. Takrat se spremeni v pravo pravljično deželo, kjer sneg ustvari kuliso, ki ji ni para. Pastirske hišice, prekrite z neokrnjeno belo odejo, postanejo tako ljubke – kot majhne snežne gobice, ki pokukajo izpod snega. 🤩 Enostavno se zaljubiš vanje! 🥰
Od Rakove ravni do prvih pastirskih stanov
Z mamo sva svojo zimsko pustolovščino začeli na parkirišču Rakove ravni. Pot naju je najprej vodila navzgor mimo Gojške planine, kjer so naju pozdravile prve hiške in nama dale vedeti, da vstopava v svet miru in tišine.
Nadaljevali sva proti Mali planini, kjer naju je narava nagradila z neverjetnim spektaklom: bili sva priči pravemu plesu oblakov, skrivnostnih meglic in toplih sončnih žarkov, ki so predirali belino.
Oglejte si najino pot v tem videu:
Skozi naselje do cerkve Marije Snežne
Pot naju je vodila mimo Domžalskega doma naprej do osrednjega dela Velike planine. Tukaj se odpre pogled na celotno naselje zasneženih pastirskih stanov, ki v zimskem spanju delujejo povsem spokojno. Le korak stran stoji simpatična cerkev Marije Snežne, ki s svojo unikatno arhitekturo dopolnjuje to gorsko idilo.
Vzpon na vrh: Med načrti in naravo
Namenjeni sva bili proti Gradišču, najvišjemu vrhu planine (1666 m). Spotoma sva načrtovali še obisk nekoliko nižjega Koritnega vrha, a naju je gora hitro opomnila, kdo postavlja pravila. Snega je bilo ogromno, gazi do tja pa nobene, zato sva si modro premislili.
Mimo ljubkih stanov v okolici Zelenega roba sva se končno povzpeli na najvišjo točko – Gradišče. Razgledov na vrhove, ki bi se sicer videli, tokrat žal ni bilo, saj je začel rahlo naletavati sneg, kar pa je le še dodalo k zimskemu vzdušju.
Kavica v Domžalskem domu in slovo v megli
Vrnili sva se po bližnjici nazaj do naselja, nato pa počasi po isti poti proti izhodišču. Za obvezno postojanko sva si izbrali Domžalski dom, kjer sva si privoščili okusno kavo ☕️, ki naju je prijetno ogrela.
Še zadnjič sva na Mali planini uživali v zanimivi igri oblakov in barv na nebu, preden se je narava odločila zapreti zaveso. Ob spustu z Gojške planine naju je namreč zajela siva in skrivnostna megla, ki je najin izlet zaključila s pridihom mističnosti.
Zaključek: Zimska Velika planina ni le pohod, je doživetje barv, miru in tistih “snežnih gobic”, ki ti ogrejejo srce, ne glede na nizke temperature. Če iščete košček raja, ga boste našli prav tukaj.
