Poleg jurčkov velja navadna lisička za najbolj cenjeno gobo pri nas. Le kdo se na sprehodu po gozdu ne razveseli rumenih lepotic, ki večinoma rastejo v skupinah. Lisičk je več vrst, najbolj poznana je navadna lisička.
Ime: navadna lisička (Cantharéllus cibárius). Ime izhaja iz latinske besede cantharus (izvorno iz grščine kantharos), kar pomeni posodo za pitje, cibarius pa izhaja iz latinskega cibus, kar pomeni hrana.
Opis: klobuk lisičke je običajno svetlo rumene do oranžne barve s premerom do 12 cm. Najprej je droben, polkrožen, kasneje izbočen s spodvitim robom, ko se razpre ima valovit rob. Pri starejših lisičkah se nekoliko vdre. Na spodnji strani ima letvičaste lističe, ki se spuščajo proti betu, proti robu se razcepijo in močno zgostijo. Površina klobuka je gladka. Bet je rahlo ukrivljen, enake barve kot klobuk, proti rastišču se nekoliko zoži, je poln in gladek. Meso je belo, trdo, prijetnega vonja, ki nekoliko spominja na marelice.
Nabiranje: lisička se nabira od junija pa vse do novembra. Lisičke rastejo v simbiozi z iglavci (smreko, jelko) in listavci (hrast, bukev) in so tako imenovane mikorizne glive, kar pomeni, da podgobje, ki je sestavljeno iz tankih niti, obrašča korenine drevesa in si tako izmenjujeta hranilne snovi. Razmeroma lahko jih prepoznamo po valoviti obliki klobuka in barvi. Rast začnejo kot majhni gumbki in praviloma rastejo v skupinah. Lisička raste (v primerjavi z drugimi gobami) počasi, hitrost je odvisna od količine padavin. Ob ugodnih pogojih lahko že četrti dan zraste do 5 cm, včasih pa ta rast traja tudi 3 tedne. Lisičke ob obilnem deževju ne gnijejo, v sušnem vremenu pa izgubijo elastičnost in njihova rast se upočasni. Pri nabiranju moramo paziti, da ne poškodujemo podgobja, zato jih ne pulimo, ampak previdno odrežemo. Lisičke imajo raje kisla tla. Nikoli jih ne nabiramo v onesnaženih okoljih, ker absorbirajo strupene snovi.
Poznamo več vrst užitnih lisičk, najbolj pogoste so:
Čokata žilolistka (Gomphus clavatus) ima letvice vijolično obarvane, starejša je rjave barve.
Žametna lisička ( Cantharellus friesii) je prav tako užitna, ima rožnat ali rdeč odtenek.
Kaj vsebujejo:
Lisičke so sestavljene iz skoraj 90% vode, ostalo so ogljikovi hidrati, beljakovine in res malo maščob. Lisičke vsebujejo osem esencialnih aminokislin, imajo več vitamina A kot korenje, vitamin B, pa tudi minerale (baker, cink,železo, kalij, kalcij …). Posebnost lisičk je posebna snov (hinomanoza), ki jo vsebujejo. Žuželke je ne prenašajo in so zato redko črvive. Za človeka je ta snov neškodljiva, ima celo zdravilne učinke in se uporablja v medicinskih preparatih, predvsem pri zdravljenju jetrnih bolezni, npr. hepatitisa.
Uporaba: Zaradi njihovega blagega, orehovega, skoraj mareličnega okusa so v kuhinji res vsestranske. Mnogi pravijo, da jih je najbolje pripraviti preprosto: prepražimo na maslu ali uporabimo v kremnih omakah in postrežemo s piščancem. Uporabimo jih v jedeh, kjer jim ni treba tekmovati z močnimi okusi.
Nepogrešljive so pri pripravi gobjih juh, odlične v rižotah, znana poslastica je tudi golaž iz lisičk. Lisičke so težke za želodec, zato se gobam zvečer raje izogibajte.
Opozorilo: Pri nabiranju lisičk moramo biti pozorni, da jih ne zamenjamo s katero od strupenih ali neužitnih gob. Držimo se torej pravila, da nabiramo samo tiste gobe, ki jih dobro poznamo.
Divji lisičkovec (Hygrophoropsis aurantiaca) ima trosovnico iz zelo gostih lističev in precej temen bet, surov pa je strupen.
Lactarius torminosus ali kosmata mlečnica raste tudi pri nas. Raste na peščenih tleh, površina klobuka je poraščena z oranžnimi dlačicami, bet je sprva poln, pozneje pa votel. Če jo prerežemo, izloča bel, pekoč mleček.
Oljkov livkar (Omphalitus olearius) raste kot parazit na lesu, najpogosteje na oljkah, hrastovih in kostanjevih panjih in koreninah. Pazljivi moramo biti predvsem, kadar raste na skritih koreninah, da ga ne zamenjamo z lisičkami. Klobuk je oranžno-rdeče barve, pri starejših gobah lijaste oblike, raste v šopih. Medtem ko je meso prave lisičke belo, je to oranžno-rumeno, neenakomerno obarvano in brez posebnega vonja. Strupenost je precej huda in tudi nevarna.
Zanimivosti:
- lisičko je prvi leta 1821 poimenoval in opisal švedski mikrobiolog Elias Magnus Fries.
- v naravi lahko najdemo tudi bele lisičke (albine), ki so prav tako užitne.
- lisičke so v naravi precej pogoste, vendar v upadanju.
- na območju, kjer rastejo borovnice, lisičk ne najdemo.
- lisičk v hladilniku ne shranjujemo v plastičnih vrečkah, pač pa jih zavijemo v prtiček ali papirnato vrečko.
- lisičke so naravni antibiotik in jih uporabljajo v tradicionalni kitajski medicini.
- lisičke imajo naravno grenkobo, zato so cenjene v kulinariki. Lahko se je znebimo tako, da jih skuhamo v vreli slani vodi, ki smo ji dodali žličko citronke.
