Med “sorodnik” peteršilja, koromača, korenja, kopra, janeža in pastinaka je tudi zélena.
Zelena je ena tistih rastlin, pri katerih sem morala kar vprašati po slovenskem imenu, ko mi ji jo je pred leti mama moje študentske prijateljice iz Ljubljane prvič omenila. Rekla je, da v juho vedno daje tudi opih. Ne vem od kod to ime, saj je daleč od nemške izreke Sellerie. To ime za zeleno je bilo menda med starimi Ljubljančani kar razširjeno. Pri nas na Vipavskem in pri možu na Goriškem smo zeleni namreč rekli šjelna. In tako je še danes.
Znanstveno latinsko ime za navadno zeleno je Apium Graveolens. Ljudski imeni sta tudi šelen in šelinka, kar zveni podobno kot na Goriškem; in še bi kaj našli.
Zelena sodi v družino kobulnic (lat.: Apiaceae) in je po lastnostih in vsebnostih skoraj kot večja sestra peteršilja, čeprav ima nekaj manj vitaminov od njega. V kuhinji skoraj ne moremo brez nje, sploh še v juhi, saj jo bogati s svojimi aromatičnimi snovmi, prijetnim vonjem in okusom.Zelena je bila za bogove
Prvotna domovina zelene je Evropa, zlasti Sredozemlje in severni priobalni pas Severne Afrike. V antiki je pri starih Grkih in Rimljanih veljala za sveto zelišče. Zeleno so gojili, da bi z njenim vonjem ugajali bogovom. Našli so jo v grobnici egiptovskega faraona Tutankamona, dobrih 13 stoletij pred Kristusom. O njej je pisal Homer v Iliadi, omenjena je tudi v Odiseju kot rastlina, ki je obkrožala vhod v jamo Calyoso. Danes zeleno gojijo po vsej Evropi, v Ameriki in še kje.
Zeleno torej ceni že veliko rodov in je v ljudskem zdravilstvu znana kot zel, ki čisti kri in krepi živce. Pomembna značilnost je, da močno odvaja vodo iz telesa ter pomaga zdraviti bolezni mehurja in sečnih poti. Temeljna značilnost zeleninih eteričnih olj je apiol, ki zeleni daje značilen vonj, dal pa ji je tudi latinsko ime. Apiol sodi med ftalide in ga najdemo tudi pri sorodnikih, zlasti peteršilju. Zraven je tudi perilil-alkohol, ki menda deluje proti raku, zlasti raku na dojkah.
Zelena pospešuje izločanje prebavnih sokov iz želodčne sluznice, v želodcu uničuje bakterije. V jetrih krepi dejavnost raztrupljevalnih encimov, spodbuja nastajanje in izločanje seča in sečne kisline iz sklepov in tako preprečuje vnetja. Stebelna zelena ugodno vpliva na krvni obtok in živčevje. V semenih je namreč tudi flavonoid 3-en-butil-ftalid, ki daje aromo zeleni in znižuje stres in s tem krvni tlak tako, da v krvi znižuje koncentracijo stresnih hormonov, ki krčijo žile. Zelena v juhi je primerna tudi za sladkorne bolnike. Zdravilen učinek zelene so poznali že Rimljani in jo uporabljali za odpravo bolečin. O tem je pisal rimski učenjak in znanstvenik Aulus Cornelius Celsus okrog leta 30 našega štetja.
Tedaj so tudi že vedeli, da zelenino seme lahko povzroča alergije in so se mu izogibale zlasti noseče ženske, saj naj bi spodbujal k splavu. Alergije so lahko tudi zelo nevarne za tiste, ki so alergični na zeleno in njeno seme, saj utegne povzročijo tako imenovani anafilaktični šok. Alergen se s toplotno obdelavo ne uniči, prav tako ga najdemo v olju, ki ga stisnejo iz zeleninih semen. Na srečo ni veliko takšnih, ki bi bili alergični na zelenino seme ali listno zeleno. Pozitivno pa delujejo poliacetileni v zeleni, ker uničujejo glivice in bakterije.Zelene je več vrst
Zelene je več vrst, a vsaj tri vrste pozna večina: to so stebelna ali belušna zelena, gomoljna zelena ter listna ali navadna zelena z razvejanimi listi. Gomoljna zelena rodi odebeljene gomolje, ki jih uporabljamo kot zelenjavo, listi so dišavnica za juho in zelenjavne omake. Pri stebelni zeleni, ki je bolj blede barve, uživamo debela in mesnata sočna stebla, saj gomolja skoraj nima.
Zeleno sejemo spomladi, ponavadi kar v korito, od koder sadike pozneje presadimo. Pri gomoljni zeleni so pod zemljo predvsem korenine, gomolj gleda nekoliko iz nje. Ko stebelna rastlina nekoliko zraste, vznožje zasujemo z zemljo ali drevesno skorjo, da postane belo. Zelena zahteva dobro pognojeno zemljo. Med rastjo jo je treba zalivati in pleti, sicer začne propadati. Gomoljna zelena je še občutljivejša. Med posameznimi vrstami zelene ni bistvenih razlik glede vsebnosti hranilnih snovi. Povprečna energijska vrednost zelene je komaj 12 kcal ali 50 kJ v 100 gramih snovi. Prav zaradi tega je sestavina vsakršne shujševalne diete, ki temelji na nizkokaloričnem vnosu, a bogatem z vlakninami, minerali in vitamini. Nikakor pa ne drži trditev, da zelena sodi med kalorično negativna živila; taka, ki porabijo več kalorij za prebavo, kot jih vnesejo. Za prebavo se porabi le zelo majhen delež vnesenih kalorij.
Zelena je bogata z minerali, največ ima kalija, natrija, kalcija in magnezija. Med vitamini je veliko provitamina A, vitaminov skupine B, vitamina C in E. Vitamina C je v listih nekajkrat več kot v gomoljih. Veliko je v njej flavonoidnih snovi.
Večja vsebnost natrija v zeleni je prednost v neslanih dietah.
Zelena ima, kot rečeno, nekaj manj vitaminov kot peteršilj, a več aromatičnih snovi. Značilen okus ji dajejo eterična olja iz terpenov. Delujejo antikancerogeno, pomirjujoče in kot pomoč pri nespečnosti in stresu. Eterična olja tudi spodbujajo raztapljanje prehladne sluzi in njeno izločanje.
Pa še nekaj: vode, v kateri smo kuhali zeleno, po uporabi ne zavrzimo, marveč jo uporabimo kot zdravilo proti kašlju! Surov iztisnjen sok zelene skupaj z drugimi sokovi po ljudskih priporočilih pomaga pri vodenici, revmatizmu, protinu, tolščavosti, kroničnem kataraju, napenjanju, slabem želodcu, neješčnosti in pri izostajanju mesečnega perila. Vendar ga tako kot v rimskih časih ne priporočajo nosečnicam, ker deluje kot rahel abortiv.
Veliko zdravilnih snovi iz zelene dobimo, če jo uživamo presno ali v obliki svežega in zdravilnega soka. Je tudi primerna sestavina raznovrstnih solat, na primer skupaj z jabolki, orehi ali lešniki, s smetano ali oljčnim oljem. Gomolji zelene so odlični presni, kuhani ali panirani in ocvrti. Iz semen zelene lahko tudi stisnemo olje, ki mu pripisujejo krepitev spolne moči in živcev. Pomembno pa je vedeti tudi to, da ima zelena nekaj oksalne kisline, zato kombinirajmo jedi s sirom, smetano, skuto …Zelena v solati s krompirjem, paprikami, parmezanom in gorčičnim namazom
Na kocke narezana krompir in stebla zelene skuhamo v rahlo slani vodi. Na drobno narežemo različne vrste paprike in tudi nekaj surovih kock stebelne zelene, zraven naribamo gomoljno zeleno, čebulo pa narežemo na tanke kolute. Potresemo z raznobarvnim poprom, po potrebi solimo, dodamo jogurt, gorčični namaz in po želji tudi majonezo. Pokapamo z limoninim sokom in zabelimo z oljem oljne ogrščice.
Recept za boljšo kožo
Nastrgamo enako količino gomoljne zelene in jabolk, koščke sira, dodamo sesekljane orehe in zaužijemo to kot presno zelenjavo. Sesekljana zelenina korenina na prsih doječih mam odpravlja zatrdline.
