Rod golobic je po številu zelo obsežen. Golobice so mikorizne gobe, spadajo med lističarke in jih razmeroma zlahka ločimo od drugih vrst. So srednje velike gobe, ki s pisano paleto barv klobukov krasijo naše gozdove, od rumene, modre, zelene, pa vse do rdečih in vijoličnih odtenkov. Barva klobuka se lahko razlikuje tudi pri isti vrsti.
Golobice nimajo zastiralca, bet nikoli ni votel ali tanek, ni pokrit s kopreno in ne rastejo iz jajčka, zato na dnu ni vidnih ostankov lupine. Ena od značilnosti golobic je tudi krhka struktura mesa. To pa zato, ker so na evolucijski poti razvile okroglasto celično strukturo, medtem ko imajo celice ostalih vrst bolj nitasto, oziroma ovalno obliko. Tako se bet ostro prelomi, podobno kot kreda, meso pa je lomljivo in krhko.
Niso pa vse vrste golobic užitne, med seboj jih ločimo po okusu. Neužitne in strupene golobice imajo izrazito grenak in pekoč okus, užitne so pa blagega okusa in neizrazitega vonja. Gobarji velikokrat poskusijo majhen košček gobe in tako določijo, ali je užitna. Vendar pa pozor, če na tak način preverjamo gobe, moramo biti 100% prepričani, da je ta goba res golobica, za ostale vrste (recimo mušnice) to pravilo ne velja.
Najbolj pogosta golobica v naših gozdovih je modrikasta golobica, latinsko ime (Russula cyanoxantha).
Opis: Klobuk je širok od 6-15 cm, najprej polkrožno vzbočen, kasneje sploščen in na sredini rahlo poglobljen. Ob vlažnem vremenu je površina lepljiva in svetleča, kožica se zlahka lupi ob robovih, barve so pa precej različne, od modrikastih, zelenih do sivih in vijoličastih odtenkov. Trosovnica je sestavljena iz lističev, ti so bele barve, prožni in mehki. Trosni prah je bele barve. Bet je pri odrasli gobi visok do 6-10 cm, poln, čvrst, večinoma bel, lahko rahlo lila barve. Meso je belo, skoraj brez vonja in nežnega okusa.
Nabiranje: Modrikasta golobica raste poleti in jeseni v sožitju z nekaterimi iglavci in listavci, velikokrat jo najdemo ob bukvah.
Med okusnejše vrste golobic spada tudi zelenkasta golobica, lat. (Russula virescens).
Klobuk je zelenkaste barve z razpokano površino. Je vsestransko uporabna in odlična goba, ki raste posamično v iglastih in listnatih gozdovih.
Prav tako je dokaj pogosta pri nas užitna golobica (Russula vesca), klobuk ima barve od rdečih do vijoličnih in rjavkastih odtenkov, najdemo jo prav tako od poletja do jeseni v iglastih in listnatih gozdovih.
Uporaba: Nekatere vrste golobic lahko uživamo tudi surove, predvsem zelenkasto in užitno golobico, odlične so na žaru, ocvrte ali kot dodatek v gobjih juhah in omletah.
Opozorilo:
Užitnih golobic ne smemo zamenjati z neužitnimi. Ena takih je bljuvna golobica (Russula emetica). Klobuk je tanek, krhek in svetlo rdeče do krvavo rdeče barve, raste v istem času kot ostale golobice, je strupena, ne pa tudi smrtno nevarna goba. Če jo poskusimo, je precej pekoča.
Bolj nevarna je zamenjava z zeleno mušnico (Amanita phalloides), ki pa je smrtno strupena. Zelena mušnica ima na betu obroček in na dnišču ostanek ovojnice.
Zanimivosti:
- Prvi je to gobo opisal leta 1762 Jakob Christian Schaeffer, v rod golobic pa jo je postavil švedski znanstvenik Elias Magnus Fries leta 1863.
- Užitne golobice so zaradi strukture mesa lažje prebavljive od večina drugih gob, izjemno okusne, vendar premalo poznane in cenjene.
- Russula, latinsko splošno ime za golobice, pomeni rdeča, oziroma rdečkasta, ker ima veliko vrst tako barvo klobuka.
- Gobe so naši predniki nabirali že v pradavnini. Stari Egipčani so verjeli, da so gobe hrana za nesmrtnost, zato so jih smeli jesti samo faraoni.
- V kulinariki cenimo gobe predvsem zaradi izjemnih okusov in vonjav. In vendar bi morali, zaradi težje prebavljivosti, gobe uporabljati bolj kot začimbo in z njimi izboljšati okus jedi.
- Gob tudi nikoli ne peremo, raje jih očistimo z mehko ščetko in obrišemo s krpo, da se pred uporabo ne napijejo vode.
