V današnjem času preobilja in sproščenosti se pojavlja čedalje več prikrajšanosti volje do smisla – bivanjske ali eksistencialne prikrajšanosti, ki pomeni zavrtost na področju volje do smisla.
Če je volja do smisla osnovna človekova motivacija na duhovnem področju, se njeno pomanjkanje kaže kot dolgčas, občutek praznine, duhovna otopelost, naveličanost, nemotiviranost, brezciljnost in nezanimanje. Kot rečeno, je delno pogojena s sodobnimi družbenimi dejavniki, kot so premožnost oz. obilje in s tem brezdelnost, pomanjkanje odgovornosti ter izginjanje kulturnih vrednot. Razširjena je predvsem med mladimi ljudmi in lahko vodi v razne oblike zasvojenosti, agresije ipd. Bivanjska prikrajšanost sama po sebi sicer še ne priča o duševni bolezni, ampak o duhovni zanemarjenosti. Delno jo lahko pospešujejo razni družbeni dejavniki: premožnost, brezdelnost (človek je brez dela in brez odgovornosti) in razpad kulturnih vrednot.
Zajame lahko celotne plasti prebivalstva – ljudje pravijo, da se počutijo votlo in prazno; pokaže se torej kot močan občutek nesmiselnosti in ima kot posledico povečano število samomorov, kriminalitete, spolne sprevrženosti, bega v omamo in zasvojenost. Je podlaga za tako imenovane noogene nevrotične motnje in težnje k samouničenju.
Tudi sama občasno, sicer vedno redkeje, občutim zgoraj opisana občutja. Vedno znova mi jih uspe premagati s tem, da se samopresežem in se spravim v akcijo, ki je v tistem trenutku potrebna, saj mi prokrastinacija neizogibno povzroča frustrirajoče občutke.
Osebno opažam, da iz mojih uric »dolgočasja« nastajajo nove ideje oz. se lotevam novih projektov. Najprej postanem »sitna«, nato blago frustrirana, dlje od tega pa že ne več, ker takoj najdem kak nov izziv, v katerega lahko zagrizem.
Izmenjevanje obdobij brezdelja oz. dolgočasja s produktivnimi in delovnimi obdobji se v logoterapiji imenuje noodinamični napetostni lok.
Logoterapija je razvila načela o tem, kako je mogoče zakoličiti dobro dozirano mejo dejavnosti in zavzetosti, vendar tudi utrjevanje in ohranitev zdrave uravnovešenosti – za stres, usmerjen v prihodnost in smiselno izravnavo s sprostitvijo, povezano s preteklostjo. To dvoje uvršča našo dejavnost kot tudi notranje doživljanje v nepogrešljivo povezavo doseženih in postavljenih ciljev, med katerimi se giblje naše življenje v vsakem trenutku.
Gre za zdravo noodinamiko med brezdeljem in stresom, za uravnoteženo izpolnitev smisla znotraj obeh polov dejavnosti.
Schopenhauer je rekel, da človek nenehno niha med dvema ekstremoma: med pomanjkanjem oz. stisko in dolgočasjem. Pomanjkanje je nevarno za telo, medtem ko je dolgčas nevaren za psiho. Pri stiski obstaja potreba, da bi se jo na nek način odstranilo. Torej, prav stiska sili človeka k dejavnostim. Ko pa stiska mine, mine tudi potreba po aktivnosti.
Kreativno dejanje potrebuje neko smiselno podlago. Frankl pravi, da človek bolj kot sprostitev potrebuje napetost, zlasti v odnosu do življenjskega smisla. Enkratni smisel oblikuje noodinamiko. Biti človek pomeni živeti v napetosti med tistim, kar je, in tistim, kar naj bi bilo – kot rečeno, temu se v logoterapiji reče noodinamični napetostni lok.
