Kaj je v logoterapiji “Odmik od sebe”?

Moč logoterapije ni toliko v izpiljenem in bogatem naboru metod, kot je v odličnih smernicah za umetnost improviziranja. To omogoči terapevtu, da se naravna na edinstveno posebnost vsakega klienta v njegovi enkratni življenjski situaciji in stiski. Logoterapija ne preiskuje le vzrokov duševnih motenj, ampak se, kolikor je le mogoče, ukvarja z njimi in zatorej ni toliko »razkrivajoča«, ampak bolj »odkrivajoča« psihoterapija. Prizadeva si odkriti zdrave in nepoškodovane sile v človeku, ki se nagibajo k logosu. Eden od teh virov je človeška zmožnost odmika od sebe, za njeno krepitev pa se uporablja metoda nasprotne namere. Drugi od teh virov je je človeška zmožnost za preseganje samega sebe, za njeno krepitev pa je primerna metoda namerne nepozornosti (Lukas 2014, 354).

Odmik od sebe je posebna človeška zmožnost, da se odtrgamo od zazrtosti v lastni jaz, se odmaknemo od sebe oz. na nek način gremo iz sebe in iz oddaljenosti zavzamemo stališče sami do sebe. Tega je zmožen samo človek. V logoterapiji se ta metoda oz. duhovna zmožnost uporablja za zdravljenje, saj omogoča osebi, da se odmakne od svojih simptomov in se jih na ta način loteva drugače in bolje. Samo tisti, ki se s svojimi simptomi istoveti, jim je prepuščen (Lukas 2014, 124).

Frankl je sposobnost odmika od sebe tako definiral: “Sposobnost odmakniti se od sebe, celo v najslabših razmerah, je edinstvena človeška zmožnost” (Frankl 1988, 17). To je torej sposobnost, da se odmaknemo od sebe in pogledamo nase ‘od zunaj’. Pri samodistanciranju noetični ‘jaz’ odstopi od psihofizičnega ‘jaza’. Do fizične bolezni in čustvenih stanj (npr. strahu, jezi itd.) lahko zavzamemo stališče v svoji noetični dimenziji. Imamo, kot pravi Frankl, ‘kljubovalno moč človeškega duha’, vitalni vir vaše notranje lekarne (Fabry 1988, 6). Odlična Franklova izjava to povzame: “Man muss sich von sich selbst nicht alles gefallen lassen” (nemško), kar bi jaz prevedla nekako takole: “Ni ti treba prenašati vsega, s čimer se soočaš.” (Frankl 1988 citirano v Indinger 2010, 36). Klienta torej povabimo naj skoči naprej – preko svojih trenutnih težav, pomanjkljivosti itd. – in raziskuje, kaj je tam in kaj si resnično želi.

Frankl (1967) postavlja neposredno razmerje med pomeni oz. vrednotami, po katerih se človek odloči živeti, in možnostjo smiselnega življenja. Pomenljivosti ne dosežemo s samoaktualizacijo ali samouresničitvijo, ampak pustimo, da se zgodi, s tem, ko vztrajamo pri preseganju samega sebe. Preseganje samega sebe pomeni živo predanost smislom, katerih pomen je usmerjen stran od sebe in temelji na zavestnosti in odgovornosti. Gre za način človeškega bivanja, ki je odprt do realnosti, kakršna je, avtentično si prizadeva tam uresničiti smisel in ga oblikuje eksistencialnost ali življenjski imperativ, da se razreši “napetost” med tistim, kar si in kar bi moral biti, da bi uresničil svoj lastni najgloblji pomen. Preseganje samega sebe ustreza odmiku od sebe. Pomeni odmik od stremljenja k samouresničitvi in prehod k avtentičnemu iskanju in izpolnjevanju smisla v svetu.

Samozavedanje, odmik od sebe in preseganje samega sebe

Samozavedanje je najpomembnejši znak človeške duhovnosti. Predstavlja temelj vseh drugih človeških duhovnih sposobnosti in je njihov nujni pogoj. Prek samozavedanja lahko posameznik opazuje svoj obstoj kot individuum ter v odnosu do drugih in sveta (Purjo 2014, 32).

Odmik od sebe je človeška kvaliteta, ki nam omogoča, da se odmaknemo od svoje psihofizične dimenzije in pogledamo nase od zunaj, se ji po potrebi tudi upremo. Z drugimi besedami: odmik od sebe pomeni refleksijo, evalvacijo in razširjanje lastnih horizontov smisla in namena. Odmik od sebe ali samo-distanciranje je proces, s katerim se lahko distanciramo od svojih okoliščin in psihofizične dimenzije. Ta sposobnost samo-distanciranja se kaže skozi kljubovalno moč človeškega duha (Purjo 2016, 178–202).

Samozavedanje in odmik od sebe sta pravzaprav sposobnosti, ki ju narcisoidna oseba potrebuje za svoj razvoj. Le s kljubovalno močjo človeškega duha lahko narcisoidni vodje premagajo zlonamerno vedenje in čustvene simptome, kot sta besa in preobčutljivost.

Tretja pomembna človeška duhovna sposobnost je preseganje samega sebe, kar pomeni, da se usmerjamo navzven, k drugim ljudem ali pomembnim ciljem. Viktor Frankl je dejal: “Šele ko se človek odmakne od sebe v smislu opuščanja egocentričnega interesa in pozornosti, doseže avtentični način bivanja” (Frankl 1967, 46). Elisabeth Lukas izraža zaskrbljenost, da je to v našem času morda preveč: “Preseganje samega sebe je v neposrednem nasprotju z najtežjo obliko psihološke bolezni, egocentričnostjo. Osebe, ki mislijo samo na svoje dobro počutje, bodo vedno odkrivale motnje in simptome, nihče jih ne bo mogel popolnoma pozdraviti. Prava človeška sreča leži v sposobnosti, da pozabimo nase. To resnico je težko prenesti na sodobne moške in ženske, ki so nagnjeni k sebičnosti” (Lukas 1986, 102).

Logoterapija temelji na ideji, da smisel prinaša izboljšanje eksistencialne tesnobe, ki je vzrok večine nevroz (Frankl 1979). Predpostavka je, da bodo klienti preko odkrivanjem smisla opremljeni s prisotnostjo duha, da premagajo vsako težavo, ki jim jo življenje postavi na pot (Frankl 1979). Logoterapija uporablja tehnike, kot je paradoksalna intencija, kjer se klient nauči želeti prav tisto, česar se najbolj boji, pod predpostavko, da ko se nekdo osredotoči na strah, se začne pojavljati tesnoba v zvezi s to specifično fobijo (Frankl 1979). S tem, ko si zaželiš, česar se bojiš, odpraviš pričakovalno tesnobo, povezano s strahovanim dogodkom ali dejanjem (Frankl 1979). Druga logoterapevtska tehnika, imenovana derefleksija, deluje na podlagi predpostavke, da imajo ljudje sposobnost preseganja in odmika od sebe (Frankl 1979). Hiperrefleksija se pojavi, ko posameznik nenehno razmišlja o svoji trenutni situaciji in postane vase zagledan (Frankl 1979). Derefleksija pomaga klientu, da se manj osredotoča nase in bolj na druge ljudi ali na svoje cilje in potencialne možnosti za smisel (Frankl 1979). To je pomembno, ker klienta utrdi v tukaj in zdaj, namesto da se posveča preteklim dogodkom (Frankl 1979). Derefleksija se je učinkovito uporabljala v skupinskem in individualnem svetovalnem okolju, kjer se člane odvrača od osredotočanja na vlogo žrtve, temveč se jih spodbuja, da o svojih travmatičnih izkušnjah razpravljajo v smislu, kako te spodbujajo smiselne in dosegljive cilje (Reichenberg in Seligman 2010).

Paradoksalna intencija izkorišča edinstveno človeške sposobnosti preseganja samega sebe in odmika od sebe (Frankl 1970). Pri sočasnem pojavu zlorabe substanc in posttravmatske stresne motnje (PTSP) povezane z vojsko se pogosto uporablja, da se stranke izognejo razmišljanju ali soočanju z eksistencialno praznino, ki jim jo povzročijo travme (Somov 2007). Zloraba substanc vodi k malo ali nič zdravega napredka pri okrevanju po PTSP, lahko pa jo celo poslabša (Kennedy 2009). Ko stranke spodbudijo, da si želijo ravno tisto, česar se boji, se pričakovalna tesnoba zmanjša in napredek pri okrevanju se lahko začne. Seveda je treba stranko spodbuditi k takšni “paradoksalni želji” (Frankl 1970) na čim bolj humoren način. Po Franklu je humor še ena edinstvena človeška sposobnost, ki nam omogoča, da se oddaljimo in presežemo svoje trpljenje. Vrsto izogibanja trpljenju, ki smo jo omenili zgoraj, Frankl (1970) pozna kot beg pred strahom, ki se lahko kaže kot boj za užitek ali boj proti obsedenostim in prisilam. Zdi se očitno, da je zlorabo substanc, glede na to, kako omogoča začasno, kratkoročno izogibanje bolečini in trpljenju, mogoče razumeti kot boj za užitek, ki ga je mogoče obrniti s pomočjo učinkovite uporabe paradoksalne intencije (Frankl 1970).

Frankl (1970, 128) trdi, da “identiteta ne izhaja iz osredotočanja nase, temveč iz predanosti nekemu cilju, iz najdenja samega sebe skozi izpolnjevanje svojega specifičnega poslanstva.” Tako kot paradoksalna intencija izkorišča edinstveno človeške sposobnosti preseganja samega sebe in odmika od sebe, lahko tudi derefleksija te lastnosti uporabi s humorjem in zunanjimi, osebno pomembnimi dejavnostmi (Frankl, 1970). Derefleksija se lahko pojavi kot rezultat dela za doseganje ciljev v službi, prostem času ali pri služenju drugim (Frankl 1970). Po Buckenmeyer, Didelot in Hollingsworth (2012) lahko veterani, ki se ukvarjajo z logoterapijo za okrevanje po zloraabi substanc, dosežejo derefleksijo s tem, da postanejo vzorniki drugim, ki si prizadevajo opustiti odvisnost. Zdi se paradoksalno, da samo-opazovanje, ki bi očitno vodilo do globljega samo-spoznanja, v resnici ovira okrevanje; vendar z vidika logoterapije, ko samo-opazovanje preseže določeno mejo, lahko pozornost odvrne stran od možnosti za smisel. Po Weisskopf-Joelson (1968) ameriški študenti vrednotijo samorazlago višje od samouresničitve, kar podpira potrebo po tehnikah, kot je derefleksija.

Odmik od sebe razumem kot tehniko, ki jo logoterapevti uporabljamo za pomoč klientom pri preusmeritvi pozornosti z lastnih težav in omejitev na širše vidike življenja, kot so smisel, vrednote in cilji. Vključuje spodbujanje k opazovanju situacije iz perspektive tretje osebe, razmisleku o tem, kako bi se na situacijo odzval nekdo drug, ali pa o tem, kakšen bi bil pogled na situacijo v prihodnosti. Namen odmika od sebe je torej razširiti klientovo perspektivo, spodbuditi ustvarjalnost in odkriti nove načine soočanja s težavami.

Lahko bi povzeli tudi, da je odmik od sebe tehnika, ki se uporablja za spodbujanje samopreseganja. Samopreseganje pa je osrednji koncept logoterapije, ki opisuje človekovo sposobnost, da se dvigne nad svoje omejitve in teži k smislu. Odmik od sebe se uporablja tudi za dosego derefleksije. Derefleksija pa je filozofski koncept, ki opisuje usmerjanje pozornosti navzven. V logoterapiji sta oba koncepta pomembna za pomoč klientom pri preusmeritvi pozornosti z lastnih težav na širše vidike življenja, s čimer se lažje soočajo s izzivi in najdejo smisel v svojem življenju.

Torej: namesto da bi se preprosto osredotočala na vzroke težav, logoterapija pomaga posameznikom razviti moč duha in se osredotočiti na tisto, kar je v življenju pomembno. To doseže z uporabo različnih tehnik, kot sta paradoksalna intencija in derefleksija, ki spodbujajo odmik od sebe in preseganje lastnih omejitev.

Viri

• Buckenmeyer, Janet A., Didelot, Mary J., in Hollingsworth, Lisa. 2012. Internet addiction: a logotherapeutic approach. Journal of Addictions and Offenders Counseling 33: 18–33.
• Fabry, Joseph. 1988. Guideposts to Meaning. Discovering what really matters. Oakland, CA: New Harbinger Publications.
• Frankl, Viktor E. 1967. Psychotherapy and existentialism Selected papers on logotherapy. New York, NY: Simon and Schuster.
• Frankl, Viktor E. 1970. The will to meaning. New York, NY: Meridian.
• Frankl, Viktor E. 1979. The unheard cry for meaning. New York, NY: Touchstone.
• Frankl, Viktor E. 1988. The Will to Meaning. Foundations and Applications of Logotherapy. New York, NY: Penguin Books.
• Indinger, Sabine. 2010. »Meaning is What is Meant – Viktor Frankl’s logotherapy.« InterAction 2 (1): 27–47.
• Kennedy, Kelly. (2009). »Links between PTSD, substance abuse explored.« Military connection. http://www.armytimes.com/news/2009/01/military_substanceabuse. Dostopno 22. julija 2024
• Lukas, Elisabeth. 1986. Meaningful Living: Logotherapeutic Guide to Health. New York, NY: Grove Press.
• Lukas, Elisabeth. 2014. Osnove logoterapije. 4. izd. Celje: Celjska Mohorjeva družba.
• Purjo, Timo. 2014. Arvot ovat ihmisen toiminnan perusta. Tampere: Tampere University Press.
• Purjo, Timo. 2016. Mielekäs, merkityksellinen ja tarkoituksellinen elämä. Helsinki: BoD.
• Reichenberg, Lourie in Seligman, Linda. 2010. Theories of counseling and psychotherapy: Systems, strategies, and skills. 3rd ed. Upper Saddle River, NJ: Pearson Education.
• Smith, Aaron James. 2013. »Logotherapy to Treat Substance Abuse as a Result of Military-Related PTSD.« Journal of Military and Government Counseling 1 (1): 61–74.
• Somov, Pavel G. 2007. »Meaning of life group- a group application of logotherapy for substance use treatment.« Journal for Specialists in Group Work 32 (4): 316–345.
• Weisskopf-Joelson, Edith. 1968. »The present crisis in psychotherapy.« The Journal of Psychology 69: 107–115.