Planina Korošica je zame ena tistih skritih draguljev, ki te prevzamejo s svojo tišino in prvinskostjo. Čeprav sem jo obiskala že večkrat, me je tokrat v zimski preobleki pričakala izredno simpatična, mirna in skorajda skrivnostno osamljena. To je kraj, kjer se čas ustavi, razgledi pa ti dobesedno vzamejo dih. 🤩
Vzpon po neoznačeni lovski poti
Tokrat sem se odločila za malce drugačen pristop. Namesto običajne poti čez Vranček, sem prvič izbrala neoznačeno lovsko pot. Začetek poti je bil vznemirljiv – čeprav markacij ni, te tu in tam preseneti kakšna lesena tablica ali kažipot, ki ti potrdi, da si na pravi sledi. Pri orientaciji sem se zanesla na aplikacijo Mapy.cz, ki me v hribih nikoli ne pusti na cedilu. 📱
Pot je precej razgibana in se vije precej naokoli, na enem delu pa se povsem približa mogočni Rjavi peči. Preden sem dosegla markirano pot, ki povezuje Korošico z mejnim grebenom (Mali Grunt), me je čakalo še nekaj dolgega prečenja skozi zasneženo pokrajino.
Za ogled videa KLIK spodaj na sliko.
Ples vetra in razgledi za bogove
Ko sem končno stopila na planino, se je odprl tisti pravi gorski teater. Korošica mi je postregla s prelepimi razgledi na Košutico, Begunjščico, Košuto in Vrtačo. Vzdušje je bilo pravo zimsko – močan veter je dvigal in vrtinčil sneg v divjem plesu, kar je celotni pokrajini dalo pečat surove, a čudovite narave. 💨❄️
Modra odločitev sredi beline
Moj prvotni načrt je bil doseči Hajnževo sedlo, a so se razmere hitro spremenile. Sneg je postal precej globok in brez krpelj bi bilo nadaljevanje pretežko, mestoma celo nevarno. Gorski bonton pravi, da je treba znati odnehati, zato sem se odločila, da sedlo počaka na čas z manj snega.
Namesto tega sem si sredi planine poiskala popolno zavetje ob podrtem drevesu. Tam sem se “utaborila”, pripravila telefon za timelapse posnetek in si skuhala kavo. Uživati v vročem napitku popolnoma sama, obkrožena z vrhovi, je bil trenutek čiste magije. ☕️✨
Sestop čez Vranček do Ljubelja
Za vrnitev sem izbrala meni že dobro znano markirano pot čez Vranček. Spust je potekal tekoče in me varno pripeljal nazaj do parkirišča pri nekdanjem koncentracijskem taborišču Ljubelj.
Zaključek: Planina Korošica pozimi ni le cilj, je potovanje v tišino. Čeprav tokrat nisem osvojila vseh načrtovanih vrhov, sem domov odnesla nekaj veliko dragocenejšega – mir in tisti nepozaben občutek svobode, ki ga najdeš le visoko v gorah.
